Otroci cvetja,
ki brezglavo tekajo,
po novorojenih cvetlicah.

Iz zelene v rdečo in rumeno.
Pristanek na tleh.
Siva. In dež.

Kitara, sonce in pijača.
Ter prijatelji,
ki so tako samoumnevni.

Kdo je tak velikan, takšna skala,
tak kiklop, trook, s tremi očmi,
da bi sedal vsak dan med ogledala,
in bi jokal s solzami ljudi?

Kdo je tak mag, tak bog čarovnije,
ki ni nikdar pozabil urok?
Ki ni nikdar izgubil iluzije?
Nikdar stresel kart ni iz rok?

Gledala sem daleč skozi teleskop,
tam na planetu Iluzij si me držal za roko,
zadeval si se s hlapi mojega telesa,
ki sem ga zate pršila z afrodiziakom,
kupila sva super lepilo strasti
in z njim polila najini goli telesi,
da sta se zlepili tam kjer najbolj prija,
povečam ostrino in te zalotim
kako frčiš od mene v svoji raketi,
jaz padam s planeta v novi obup,
zabrišem stran stari teleskop
in si omislim daljnogled,
tega mi zapleni junak,
ki se vrže predme,
zdaj uživava na planetu Realnosti!

Tiha žival nosi v sebi krik,
rada bi našla toplo posteljo,
zavetje pod hrasti,
nekoga, ki bi si snel rokavice,
jo božal brez strahu pred smrtonosno okužbo,
zakaj si izmišljajo,
da ima steklino?          

Me prime da pišem,
me prime da rišem.
Zakaj????
Zakaj sploh obstajam,
zakaj večno ne spim???
Zakaj ne, zakaj trpim??

Kako sploh lahko živim,
kako to da se smejim??
Zakaj je solza v očeh,
zakaj je nasmeh na obrazu,
zakaj te zmano ni,

Megleno jutro me je prebudilo,
a moje srce se ni zacelilo,
moja krila spet ne morejo leteti in koga objeti.
Na mojem licu spet solza leži,
ki izliva v usta se mi.
V glavi razbija mi tako da me boli.
Moje telo ne zdrži,
moj um me megli,
moja duša trpi,
moja bolečina boli,

Ko polnoč bo odbila,
spet bomo dočakali,
karkoli že je to.

Spet eno novo leto,
ven iz utvar bo vzeto,
podaljšano v temó,

v prodano iluzijo,
v bolno fantazjo,
v nov sen bo samo.

Bežeča duša
ve manj, kot si misli,
zagrnjeni so v saje
tisti smisli,
ki so ji zrkla
potemnili.

Za svojo senco se preriva,
mehkejše dele
si pokriva
z odtrganim rokavom,
že načetim.
V sol zažetim.

Niha ura tiha
preko stihov mojih.
Veter prah razpiha,
ni sledi več tvojih.

Vse odšlo je s tabo.
Noč prekriva vreze
v tenko belo kožo
obledele breze.

Po petih desetletjih
sem vrnil se v kraj
kjer so otroška leta
mi dala to, kar čutim zdaj.

Pogled na ista lica
in ta izgled, ki nas krasi
spremembe so, priznam očitne,
a pogled nam rad še zaiskri.

Vonj besed in sled stopinj,
en korak, koraka dva,
vstran, naprej in spet nazaj,
ritem not, poljub oči.

Slap luči in prstov stik,
gor in dol drse dlani,
tla so strop in stropa ni,
melodija je dotik.

Poln si ritnih lukenj po celem telesu.
Ves ponosen na svoje drekanje
uživaš v temi
posran.
Jaz ti ploskal ne bom.

Življenje je težko,
včasih preveč temno,
smrt je lahka,
včasih svetla.

Res nasprotja obstajajo,
črno,belo,lahko,težko,
obstaja temnina in svetloba,
ljubezen in sovraštvo.

Ines!

Včasih me razjeziš,
spet drugič me do solz nasmejiš
in kadar je potrebno mi ob strani stojiš.

Kaj več ti lahko prijatelj podari,
kot nasmeh, napisane verze ali bonbone tri
in s tem ti pokaže,
da ni boljšega prijatelja kot si ti.

Ko nekoč
moj grob bo zakopan,

ko presahne
potok mojih sanj.

Morda nekoč,
ko slišal in videl več ne bom.

Morda nekoč
te ljubil več ne bom !

mene veže sol
v vse tisto, kar me ni.
ne morem - ne zmorem,
koprene, preplet skrbi.

banalne so besede
rdečega jabolka ugriz.
veliko podob mene.
in njenega bežnega vonja piš.

Iznad vihre Ragnaroka,
iznad vseh luči sveta,
vije pot se snežno bela,
gaz neslišno šepeta.

Sneg je le še tisoč igel,
sled oblakov riše led,
severnik opaše nože
in obriše z njimi svet.

Moj vlak Življenja na postaji Dvom obnemi,
drugače dan za dnem naprej hiti
in v dolge črne noči bedi,
ampak, sedaj že dlje časa samo stoji.

Kam potuješ vlak Življenja?

" Včasih tja kjer ni zablod,
včasih tja kjer ni zmot,
včasih pa preprosto tja kamor ne nese pot.
Včasih težke so poti,
da sam ne zmorem.
Včasih zraven mene si TI
in lahko vse premorem. "

Bela krila,
visoka do nebeških vrat,
iluzija mila,
lastnikov šah-mat.

Z mavrico okovana,
iz oblakov izklesana.
Lahka, kot pero
a ljubljena so kot zlato.