Spet misel mehka na blazino pade,
ko se zvečer zastori vek zaprejo,
ko roke ga objeti več ne smejo,
in v nek drug čas zabrišejo se nade.

Ponoči sanje svet ji nadgradijo
in v njih potvorjenih resnic zakladi
jo božajo na goli promenadi,
ki ji preseka stkano domišlijo.

Senca izgine.
Zrkla
vidijo le vosek staljenih sveč.

Senc ob nobeni zori ni več.
Samo ena.
Moja.
Skrita nekje
za potolčenim hrbtom.

Senca je različno temna.
Odvisno od stopnje
srepenja praznih zrkel
pomnoženo s faktorjem razuma.
(ko senca izgine, je ni več)

Veke zastrejo motno kroglo očesa,
utrujeno zabetonirajo trenutek v noč.
Ko se spet dvignejo, zjutraj,
oči iščejo svoje sence.
(vidijo le vosek staljenih sveč),

Če jaz bil bi
drobna ptica
natanko v eno smer
bi obrnil svoja krilca

Poiskal v dalji
hišico bi tvojo
ob njej na vrtu
končal bi zgodbo svojo.

Neuresničene so želje,
da sneg pobelil mojo bi poljano,
da ugledal sneženo bi Ljubljano...
ob Božiču da nasulo bi znežink.

A najlepše le ostane,
ko srca vsem nam vname,
bo toplina spet dobila moč,
da težko pričakovana bo Božična noč.

Senca mene tava v temi,
blodi po megleni dolini z visokimi griči.
Ne vidi pred sabo,
gre, čeprav ne ve…
naprej, nazaj, gor,… dol?
Senca mene obupava, a ne obupa.
Senca mene tava v temi,
blodi po megleni dolini z visokimi griči.
Ne vidi pred sabo,
gre, čeprav ne ve...
naprej, nazaj, gor,… dol?

Kako turoben dan,
megla in dež in mrak,
a iznenada upanje spet tli,
da jutri bo že lepše,
da jutri vse se spremeni.

  Hudič zagozdil se je v mojo vas,
Hudič zagozdil se je v tvojo vas,
Hudič nam srce je umazal,
Možgane nam spral,

   Zakaj bi jaz uničeval,
Zakaj bi srce napol si dal,

Ti uničuješ, ti se smejiš,
Vse si želiš, a na koncu nič ne dobiš.

Živim, jaz duša v brezčasju,
v večnosti sedanjika
v telo vlagam svoje bistvo,
preko njega odmev in klic pekla.

On je antena moje  biti
obvešča me kaj je to čas,
po njemu sklepam kdaj oditi,
da ne bi uničil me kot plaz.

Nisem sama, nisi sam,                               dolga je noč, še daljši je dan.                     
Soba je vlažna, v njej vse drhti,                  mehkoba dotikov, po ljubezni diši.              Šepet sva ujela v tančico strasti,                 daj vzemi me znova, ne končaj te slasti. 

Zapuščena in prazna je cesta,    po kateri hodim skrivaj,         za menoj ostajajo mesta,    ničesar izgubiti ne morem sedaj.                        Dolgo sva upala skupaj,     sanjala srečo, sanjala raj,     vse daljša pred nama se vila je cesta, nisva poznala poti več nazaj.

Naj dež pada
in mejva se rada.
Se še spomniš tisti dan,
ko je deževalo kot noro,
in potem sem bil bolan
in doma si mi igrala na violo?

Naj dež pada
in mejva se rada.
Kaj pa takrat,
ko sva se čez gozd sprehajala,
in najin " tihi pakt ",
da narazen ne bova šla?

Korak za korakom
stopam v neznano.
Korak za korakom
stopam v daljavo.

Stopam, se zlivam z naravo.
Brezčasno posvečam se svojim korakom.
Stopam, ker zdi se mi vredno.
Stopam, da našla bi srečo.

Prvič rišem. Rišeš? Rišem.
Platno jadro je, je belo.
Vzameš vse, potem izbrišeš
to, kar bi srce hotelo.

Prvič barvam. Barvaš? Barve.
Vzamem vse odtenke sive,
vse nijanse do črnine,
obstrmim, glej barve žive.

včasih sem sam
med odpadlim listjem iščem jagode
iglice, poljube
in če plavam pod/nad/med oblaki,
zaljubljen v prodane duše,
me...

zara dinapo lpo zablj ene
ljub eznis koči mnaz ajvč assko zin ebo
ra dbipo prav ilv sete
v sete
amp aklju bim sv ojop rete klo st
v edn ople šezm ano
pače tud isam oizž epa nasr ajci
v čas ihme ugr izn evs rce
inn ato
jom oram pomi ri ti
ubo gam ala
nep oza bimna te.

zalivam rože na balkonu
in opazujem, kako nuklearna zima
tiho razjeda soseščino.

likam svojo gestapo uniformo
v upanju na boljše čase.

izza zenice
se mi kotali veselje.
moja koža je dolgo
posejana z gnusnim.

nihče ne bi verjel,
da me moreš ljubiti. 
pa vendar zabdaš globko med rebra
svoje nohte.

Tema neprespane noči
 mraz
ki se zažira mu v kosti
solze neizjokane
zalivajo
 staro trpeče srce

Kako bi jima lahko
lepo bilo
njima ki sta
 ljubila se
življenja lepote in bolesti
si delila

Prišla je smrt
njo mu vzela je
leži sedaj
sam v temi
srce mu
para bolečina