Bila sem dih in ti bil si stih, ki zame ga ustvaril čas je v polnoči. 

Živèl je nekóč velikan grozoviti,
noben ga junakov ni mogel ukrotiti.
Je Góljat mu Grózni grčávo imé,
telo mu je gôrko, nam up ves izjé.
Je koža mu trda, oklèp je težák,
je sablja mu ostra, je silni silák.

A pride enkràt mu nasproti mladenič,
in reče, da neha naj z grôze sejanjem,
in reče: »Prenehaj mi z grdim ravnanjem!«
in hoče, da neha naj s srepim divjanjem.
»Drugače izkusil pa mene boš srd,«
poslan on od tàm je, kjer rajski je vrt.

Srečal sem starca, v njegovih očeh,
je ležalo vesolje. V vesolju planet.
Srečal sem mladca, v njegovih dlaneh,
je roža vzcvetela. In šel sem naprej.

Srečal sem volka, s tisoč zobmi,
v njem gon živali in divje oči.
Začutil zobe sem njegove in dah,
na grlu počival le njegov je strah.

Mami, hvala, ker si nas rodila, A kljub našim vragolijam nas ljubila,                      Res si nas veliko naučila,     In skrbno nas v življenje usmerila.                        Je vsak od nas dobil toplino,    In ustvaril svojo si družino.

Poti različne vodijo nas naokrog,                        A v srcih smo pri tebi vedno in povsod.                    Poznamo tvoje ustvarjalne želje, Le trdno zdravje, sreče naj nakloni ti življenje.     Energija pretaka se med nami, Radi te imamo, mami!

prazen list papirja.
na njem odsev daljnih neviht.
kako tanka je včasih površina,
ki nas deli od naših dvojic.

počasi tone za obzorje.
je sonce to, ali občutek da si bil živ?
kdaj voda ni voda, je morje?
kako lahko ribo utopiš?

Sem slikar,
pa ne znam slikati.
Sem kipar
brez znanja in materiala.
Imam glavo in jezik
in upanje, da kdo me razume.

jajca! jajca! sama jajca!
in neustrezna pašta.
in asociacija na risanke
tiste, kjer ne govorijo dosti
ko se negdo tako jezi,
da mu gre para iz ušes

in nihče ne vzame v mar
velik nož v moji roki
nabrušen ravno zjutraj.

Kosi vate letijo,
se po dolini razkropijo.
Po praznikih diši,
čas v katerem smo srečni vsi.

Keksi, darila,
zima, ki ni mila.
Čarovnije da je kaj,
lučk sijaj.

Rdeča nas obdaja,
veselje razdaja.
V pričakovanju nanj,
ki otrokom se prikrade iz sanj.

Noč slepo prebija oranžna svetloba,
žareče predore ustvarja, neskončne.
Sij reže v nebo prek vidljivosti roba
postavlja stolpiče žareče, pokončne.

Mar ni ta svetloba prav včeraj umrla,
ko mi je notranjost v pepel pogorela?
Saj v tvojo podobo še zadnjič sem zrla
in slika ledena je v blišču medlela.

Prikradla si se mi v srce,
ko z boki si spregovorila
lahkota tvoja do neba,
me kot nevidna svila je ovila.

Ne bom pozabil tvoj pogled
saj sem v njem se utopil,
hipnotično sem ti sledil,
vedoč kako sem še ranljiv.

Danes sva se na vlaku srečala spet,
ob tvojem nasmehu bil sem prevzet
in tako so se mi po glavi odvrtevali spomini spet in spet...
Kakor pred leti, zdaj že daleč nazaj,
ko je deževalo in je bil maj...
Kako močno sem te ljubil nekoč,
le od kje sem črpal takšno moč?
Kako sem verjel ti na slepo vse?
Ti pa na koncu izdala si me.

Težak dan pritiska s silo,
turoba, ki je še kitara ne odžene stran,
in misli ki po glavi se vrtijo,
tanjčica čudnega,
s katero najin je odnos obdan.
In ti si sonce in si noč,
vihar in slap prelep,
z miljino sipaš se a moč,
ki jo imaš,
grobo razbije drugič vsak obet.

Hodim skozi čas
po nevidni ozki brvi,
na desni in na levi strani
same želje, v moji krvi.

Kar pet tipalk od vida dalje
preizkuša vest me preko njih
kako bom zmogel razna hotenja
uskladiti si, kot pesnik stih.

To so same energije
hočejo se vame vpet
od hrane, jeze, vse do mika,
prepolne sladkih so besed.

Z eno besedo Lepo.
Lepo te je imeti,
lepo te je vidtei.
Za hip, morda dva,
nasmeh pove vse.

Škoda besed ob vsej lepoti tej.
Pogled levo, pogled desno.
Ljubezen?!...ne ne, to ni ljubezen,
je le zavedanje lepote in pomena polnosti.

Še se te spomnim Ana,
kako me gledaš
s slike na steni,
kot ,da je minilo
že sto let.
Tvoj obraz je enak
a nekam mračno resen,
a moj,
moj je iz dneva v dan bolj zguban.
Še se te spomnim Ana,
sam sem narisal poteze

Njeno ime sem izgovoril
nihaji glasu so zaživeli,
zadeli globine so mojega bistva
občutki zavesti so vzdrhteli.

Kot nežna glasba, ki se vate utopi
mravljici na koži te prepojé
iz teh tresljajev se misel rodi
srcė zatrepeče, zaljubljen sem še.

III.

pričakovanja so zameglila zavest
o minljivosti _ in otroci so
opazili da se v gozdove vračajo
živali _ z velikim zanimanjem jih
opazujejo - kako delajo ... žrejo ...
se razmnožujejo ... cvilijo ...
se borijo za obstoj - kako jih samo
bivanje izpolnjuje v celoto _

Čisto do dna
Prihajal si večkrat
Nikoli nisem bila dovolj budna
da bi zadihala
in pokvarila neučakani dan

Racionalno sem se prisilila
in spet čakala
neizbežno stalnico
prihajajočega božiča

Pravijo da življenje zlo je resna stvar,
kaj boš delal, kje boš spal, kdo ti dajal bo denar.
Delaj, misli, načrtuj...da ne bo ti žal!
Pa ne seksaj pred poroko, da ne boš obžaloval.
Kaj bi dal da lahko bi zbežal vstran,
nikoli več se nebi obremenjeval.
Živel bi svobodno,
na kavču udobno.
Lepo bi mi bilo,
a kaj ko to le sanje so.
In zdaj spet pišem pesmico,
pijem grenko kavico.
Gledam sebe v ogledalo,
mater sem budalo!