Sediva v avtu
in zdolgočaseno gledava zvezde.
Momljaš si besedilo pesmi,
ki slučajno igra na radiu.

Tvoj nežen dotik,
mi privabi nasmešek na obraz.
Ob tebi se najdem.
Ob tebi postanem prava jaz.

Danes stojim
sam.
Moj objem je prazen.
Moj poljub je prazen.
Moje solze
polne,
skozi prazno
padajo na tla.

Čutiš Sonce? Čutim Sonce,
čutim žarke prve zarje,
prve pesmi, prve rože
čutim vonj tako kot zadnje.

Čutiš Veter? Čutim Veter
dvigam se kot zmaj iz sna,
tja nad rob sveta med zvezde,
zrem sled terminatorja.

Jo v sebi sem nagovoril
želja k njej je odhitela,
ni vedela kaj se godi
s pogledi sva se razumela.

Višja sfera urejuje vse
tudi naju je povezovala,
moral sem ji pomagati,
ob zdrsu blizu je pristala.

V zimsko noč se slišalo bo spet rožljanje,
verig morda, ki parkelj jih prenaša,
ki otrokom strah poraja, rad nagaja,
če pridni so, s seboj ne bo jih vzel dodaja....

Že čeveljčki so čisti čakajo pripravjeni darila,
morda se skrita želja jim bo izpolnila,
Miklavž skrivaj jih s spremstvom čaka,
navada naša skozi stoletja stara taka...

vcasih me spomin zanese tja,
kjer sem kot otrok se igral,
ko sem, kot nebogljenec,
veselo po travnikih skakal.

spomnim se tega tako pisano,
kot, da je na platno narisano,
kot, da bi lahko spomin prijel,
za trenutek tja nazaj odletel.

Vračam se v pred čas vseh rojstev,
v tista razdobja, ko še ni bilo let,
v čas, ko je v vseh nas isti Bog oče
ustvarjal osnove za naš skelet.

Me sedanjost preverja in pričakuje
kako delujem in kam hitim,
a jaz iščem sebe, le svoje bistvo
čistim svoj tempelj, obenem molim.

Brez barve je pesem izprana.
Brez sence je kamen žareč.
Brez vode je pusta obala,
brez zibelke dom hrepeneč.

Le kaj mi bo zlata poljana,
nakit obtežen z biseri
in kaj mi bo sreča prebrana,
ko tebe, ki čakam te, ni!

Ko sem sam
in mislim nate,
ko me odsotnost tvoja bega,
ti pošljem SMS.
Prazen !
Tako poln vsega

spanje spominov
samoprevara sebičnosti

saj smo samo
sprejemljivo sami

smrt srečnim
spere spihane sanje

S soncem v roki se sprehodim do koruznega polja

Tam odvržem vse svoje breme v dežnih kapljah slanih solzah Zalučam nasmeh v tvojo malo hiško da te zadene strela presenečenja da prebudim veter izza dreves

Ne boj se hladne zime prihajam jaz ki te bom (p)ogrela

Jesen, deževna jutra
v hladni sobi, ko si oblačim nogavice
ko umivam zobe pred ogledalom
ko zaklepam vrata

jesen, zaspani pogledi, rosa na licih,
prazni pločniki

1.

V sívost cestnega prahu
je vpet korak.
Stopinja v temno modro noč odmeva.
Če hotel in če mogel bi,
bi kar ostal zaklet
ali morda
odšel bi že za dneva.

Vsak je zmeraj sam.
Pa ne tako zelo,
dokler so še trenutki,
ki nase vežejo
poglede, strast
občutke, modrino
in nebo,
pa pesmi in oblake
ki mimo hodijo ...

bil sem zunaj
in videl nebo v zvezdah
in znotraj sedanjega belo sobo
ključ v vratih
in je odklenjeno
vsemu kar me obdaja zunaj
nisem uspel uskladiti slušalnegamp3 na  ušesih
in glasbe s čurunalnika
kar je veliko
saj je časovna spremenljivka
nujen pogoj življenju

Kot oblaku veter
Kot sanjaču eter
Kot otroku črni Peter
Si centimeter za moj meter

Ko vidim te, me spravljaš v obup
Ne rabim ne kompasov, ne lup
O, dober dan, sladki moj strup.

Sedim ob tebi in te gledam...ne morem verjeti, res si tu...tvoj nasmeh, tvoja obljuba. Nič laži, vse je resnično. Srečna sem. Čakam, da se prebudiš, da vidim tvoj nejevolen obraz, ki ga imaš vsakič, ko se prebudiš. Sovražiš budilko, sovražiš jutra, a kljub temu, ko me tvoje oči najdejo iz njih sije sreča.  A od danes naprej boš ljubil jutra, to vem. Danes boš namreč izvedel, da bomo kmalu trije, ti, jaz in najin mali sonček. LJUBIM TE

Tako te imam
tako me imaš
rada.

Pokliči me kdaj.
Danes, ko sva še mlada.

Morda pa jutri.
Star bom in betežen.

Vsaj enkrat s teboj
rad bi bil nežen.

S tesnobo v srcu spomnim se dni,
koder sovraštva mu plamen gori,
kjer z alkoholom si lepšajo dan,
če njimi ne kimaš, si ustrahovan...

Leta so mimo, spomin že bledi,
a meč Demokljejev naprej še visi,
da nad resnico je zmagala laž,
temen jim madež ostal v okras.