Kupili so mi to posteljo
za Prihodnost.
Ta se včasih medena razliva,
pomirjena prede v naročju sanj;
spet drugič se mokra cefra,
razliva v redke ledene rože. 

In glej:
ob mojih prstnih konicah
počiva moški.
Njegova pljuča so težka,
izdihi polni žametnih bodic.

Hodim skozi gozd,
Veš iščem te, rad bi te videl...
Morda si se spremenila ?
Si se spremenila v vejico,
Morda tiste, katere sem se dotaknil ?
Nobene toplote nisem začutil.
Če bom med hojo stopil na njo,
bom začutil, ne pa bolečin,
krika zaradi bolečin, zabolelo te bo..
Sneg naletava, lahkotno, skrivnostno..
Tu ob potoku sem zastal.,
Saj se spomniš čudovitega izvira ?

Ne išči brez v ranem jutru jeseni,
Ne išči klobukov, le kaj bi z njimi pokrival
Ne išči sena, ko so travniki zeleni,
Ne išči mene, ko bom nove strasti odkrival.
So breze v belem dimu pod nebo izpuhtele,
Glave majave, brez senc po svetu tavajo,
Besede v travi, so kmalu izzvenele,
Roke moje, v novem slogu zdaj plavajo.

Ko je avra tvoja mojo vzela,
kmetica je na njivi osat plela,
se zbodla in sočno je zaklela.

.

Sedaj stopam po svetu brez nje, siromak,
s trnjem v duši, vsak dan je dnevu enak,
opica olupek vrže-spet bom padel, bedak!

Čemu se štorklja vrača na isto mesto
Čemu so lasje, če jih le burja boža
Čemu je zemlja, ko v njej ne raste roža
Čemu besede, če se vse pove z eno gesto?

Čemu vrhovi, če na njih ne stopi noga
Čemu  globeli, ko v njih le dere voda
Čemu šivanka, ki dela, kot veli ji moda
Čemu je ducat mož, a le ena žoga?

Zelim si Te,
kakor si otrok zeli cokolado
in kakor si ti zelis njo

Hodim po tanki črti,
rob prepada
na robu solz

Proti tebi letim,
hitim, da česa novega ne zamudim

Potem se iz sanj prebudim. In ti ob meni...

Če zamižiš in si močno zaželiš.
Kaj vohaš? Njegovo kožo?
Potem to niso več sanje,
ampak tvoja resnica.

Če po jeziku zdrkne njegov okus.
Kaj občutiš? Te oblije?
Potem to niso več skomini,
ampak sok njegove harmonije.
Če bereš zvezdno stezo mu v očeh.
Želiš leteti? Z njim se spojiti?

Rahlo naletava sneg,
snežinke v vetru zaplešejo.
Konec časa zlate jeseni..
Hladen veter zmrazi, opominja..
Narava v belem je kakor nevesta.
Trate zasnežene,bele strehe odete v čer zime.
Prižigajo se posamezne luči,zmračilo se je.
Tišina bele opojnosti vpija, pomirja,
iz dimnikov zapleše dim, toplina.

Nežno snežinko ujel sem v dlan.
da me opomni, že zimski je dan.
Posamezne ptice v višavah lete,
na pot njim le znano, v mrazu hite.

Neredke nam ptice vzela bo zima,
bo utihnilo petje, iz njih  vsa toplina,
kjer s snegom prekrito poljana leži,
zda čas ko narava pod snegom že spi.

Neznanska sreča je morala biti,
da mi je bilo dano ogledalo.
Če ne bi videla toliko različnih
in zanimivih odtenkov mavrice,
bi morda celo nasedla naglici.

Nesluteno bogastvo je zibelka,
kjer so ti sojenice dale oči,
natrosile idealov, poosebile vonj,
obkrožile z dobrimi pripovedovalci
in strastnimi bitji klene volje.

Pridi draga,
ugasnila bova luč.
Saj ...
je že dan !

Noč bila je kratka.
A nič ne de.
S teboj luč dneva
prav tako bo sladka.

Starec sprehaja psa.
Pes ga čuva
pred spomini.

Neskončno želenj vsega človeštva
sloni le v končni želji za tem,
da najde si pot do odrešenja
v sodbi telesa je ujet naš problem.

Sanje vznesenja so vse breztelesne
umetnik ob končnem izdelku lebdi,
v teh trenutkih so čustva brezmejna
v navdihu telesne prisotnosti ni.

V jutranjem mraku
me korak je peljal
po poti širne narave,
nebeški vzhod je škrlatno sijal
ob žvrgolenju vseh ptic z željo,
da vidimo vsi gospodarja neba,
ki oživlja prelepo nam srenjo.

Vrhovi gora so sprejeli lesket
meglica se od njih je drobila,
svetloba ji je posrebrila odsev
na jug jata ptic je zavila.

Ujeta v steklenici življenja
in v telesu pridne punčke.
Ujeta kot v kletki ptica,
Ujeta v svetu morale.

Ujeta v tej noči polne lune,
Ujeta v svoji norosti.
In nesvobodi.
Ujeta tam, kjer sonce ne posije.

Samo ti znaš,
ukrotiti hudiča v meni,
ki mi megli um,
ubija lesk v mojih očeh
in me vleče stran od tebe.
Od boga prekleta.

Travnik je žoltopikast na pomlad,
regrat podrhtava. Jutranji hlad
zapiše trpežno melodijo:
"Nisem plevel, sem zdravilni zaklad."

Za počutje grenkobne vodijo
poti od korenin, ki čistijo
vse telo do cvetov. Kodeljice
poživljajoče porazdelijo

Sinoči ti me nisi več objela.
Kar stala si. Tako vesela.
A sinoči,
ti me nisi več objela.

na ostro čer je padlo,
skalnato srce.
ljudje pridejo in grejo.
ljudje grejo.
nekateri ostajajo,
nekateri ostanejo,
dokler se ne zruši vase,
zlomljeno srce.