Nismo zato tukaj,
da bi se v nič izgubljali.
Niti zato,
da bi se v povprečju topili.
Predragocen je čas,
ki nam teče.
Ključ je tisti,
ki odpira vsa vrata.
Ne razumeš,
ampak čutiš.
Jaz čutim,
a vsega ne razumem.

Pettisočkrat sva se skoraj
Ozavestila v dvoje
Pettisočkrat nič
Je nič

ugašaš luči:
nadeneš jih ujete,
kristale si v oči.

Le smejala se je.
Tudi, ko ji je rekel naj se zresni,
postalo mu je kar nelagodno.
Ljudje v lokalu so ju opazovali.
Povabilo na kavo je postala mora.
Na videz urejena, pa tako neotesana,
šale, ki jih je tako glasno komentirala,
Ljudje so se spogledovali, ji prisluhnili.
Ko je bilo slišati le še njo, se je zresnila.
Ej ti tam, ne napenjaj ušes, je zakričala....
Natakar je pristopil, ter jo začel miriti.

Ti veš
ko se kdo
rodi
ti veš
kadar
polje spi
spomini
pridejo
in so

Gredo
gredo
gredo
po mene
da me
odnesejo
tja
od koder
ni vrnitve
gredo
gredo

Zaznal sem svetlobo
v otroških risbah
vso v barvah mavrice
zaznal temačnost
angleških pokopališč
tam nekje na deželi
v prostoru
brez časa
in pot
ki vodi skozi
in ki odpira vrata

Napetost
ležiš za mano v fetus položaju
ko čutim tvoja pljuča
ki se razširijo v moj hrbet

Prazen si
in nimaš več dotika zame
tvoja sapa se mi zaletava v vrat
ko se obrnem k tebi
razsodnejša kot kdajkoli prej
te prosim:
"Ubij me strastno!"

Svetle zvezde, bleda luna,
na stotero vas žari,
z vami bi po nebu plaval,
to srce si mi želi.

Rodni kraj bi rad spet videl,
rojstno hišo matere,
pšenična polja in gozdove,
štorklje, in lepote vse.

Rada lulam v pisoar
in zraven pijem sojino mleko.
Rada si mažem obraz s črnilom,
rada hodim v razred s debilom.

Rada plavam v cvetju
in zraven pojem Bil je maj.
Rada podiram znake,
rada delam napake.

Morja opoj skozi žaluzije,
pod oknom mogočne hortenzije,
ki nežnost pogleda odsvitajo,
notranjim sladkostim malvazije.

Obrnem se, oči lesketajo
moč. Tvoje besede šepetajo
lahkotno, kot plovni gib baletke,
semena se sama ugnetajo.

Temna noč je vas objela,
otožno zvon se v noč oglasi,
ljubiti več ne bo me smela,
na me se očka njen jezi.

Ji oče branijo ljubezen,
bogataša ji žele,
ko tam v kamrici je sama,
ljubiti se z menoj ne sme.

ZALJUBLJENI:
V snegu tem ni vec sledi,
ki potesila ljubezni zeljno srce bi,
le kaj sem storil, je res to taksno zlo?
da pahnila si me v trpljenje to.

DEKLE:
Dragi moj, ta pot je tvoja,
odrekel si se me brez boja,
tvoj scit, tvoj mec v kotu temnem tam pociva,
nekoc se svetilo to orozje je, kot lepa diva,
sedaj sameva in usmiljenja me prosi,
Zakaj ljubi moj, ko vendar bil si ti heroj.

Debli sta se ovijali nežno,
topel veter je kosmal hvaležno
sije nitk ljubezni, ki krožijo
dalje. Nebo intimno razsežno.

Na vejah poljubi brložijo,
tvoje iskrive oči žmerijo
zasanjano. Čista okrepčila
srca korenin ne spremenijo.

In tako, ko smo odšli je bilo.
Nismo odšli kot ponavadi,
zdaj nas več nazaj ne bo...
Zdaj odhajamo dalč stran..
bilo mi je lepo,
s spomini v glavi grem najprej,
upam, da še kdaj bo spet tako.

Gledam slike stare
iz omare,
iz tistih dni,
ko si biu še tuki ti.
Ko si se smeju,
sploh nisi vedu kaj bo,
noben si ni mislu,
da bo s tabo odšlo
tok lepih spominov
in, da pustu nam boš sam bolečino,

Spet je noč in vsak korak,
žalostno zavit je v mrak,
spet so solze v očeh
in mraz v kosteh.

Nikoli nisi sam.
Vedno ti nekdo ponudi toplo dlan.
Mogoče sreča je, le korak od tebe stran.

[Dej poskuši me ustavt, da lahko najprej bom letu
in poskuši mal zavirat predn bi se kam zaletu.
Kaj ti še ni jasn, da te rabm tle na tem planetu?]

Včasih v samoti gledam zvezde in...[nehote]
vidm luno, vidm tebe [kot, da še]
še si u mojm srcu, v mojim mislih [sanjam te]
Nism hotu, da končal bi se!

On, ki gleda nas
on, ki vse nas pozna
kdo je on
kaj je on.

On oče je,
oče vseh laži
ki gleda nas,
sedeč v temi.