do gležnjev
mi stojiš v prsih
slonokoščen
lomiš rebra

iz tvojih ran
teče moja kri,
iz mojega popka
tvoja popkovina

O sladko življenje,
ki morje tegob
nastavljaš mi nasproti,
zdaj kamen moj
izbrušen je, diamant sveti
se trden, najtrši kar tvari
je na Zemlji, ne zlomi ga
ost, a žarek sonca se
na njem odbija,
od mene stran si hoče
in k meni spet zavija;

Odpadlo listje, gole krošnje so dreves,
kot da pred spanjem, počitkom je ta svet,
bo sneg prekril naravo, sever bo zavel,
ogenj v kaminih v pečeh nas bo le ogrel...

Hladen dan bo, bo zemlja mirovala,
da spet topleje bo, na daljši dan čakala,
hlad ledenih sveč bo sončen dan pregnal,
ko iz pod snega bo prvi zvonček vstal .

Prisluhni nočni pesmi, nikoli ne pozabi,
skrivnostno teče, v pesmi k sebi vabi,
ko žubori, deroča, Mura spet sanjava,
vabljiva, očarljiva, z odsevom zvezd,
ko gostje, jo spremljajo na pot v noč v svet.

Se lesketajo zvezde, ko z luno obsijana,
poslušam jo, je spet živahna, razigrana,
neskončno pesem nosi skozi čas, ravnico,
panonsko, si utira pot med jelšami, topoli,
vrbami, zazdi se da z njimi poje, govori...

Ne kralj, ne cesar želel bi kdaj biti,
ko vse se klanja ti, tesnobo skriva,
skrbi žal narejen nasmeh prikriva,
proč od resničnosti prerad odriva.

Saj krona že so mi cvetlice iz gora,
okras cvetočih jas najlepši, jih ima
ko pa ozrem se iz gora na morje,
v soncu objema obsijano me obzorje.

Taka žalostna muzika
In lep dan
Vse se zdi spokojno
Še časi se
Ustavijo

Takrat zapreš oči
In pomisliš na modro nebo
In ptice

Čisto nič ni takrat narobe

Nikomur nisem podložen
mislim, kar dan zapove
moj čas se v srcu odvija
želim, da se vsak to zave.

Ne vtikam se kjer mi ni treba
opazujem ljudi s strani
prenašam nepravdo z mirom.
čeravno me to žalosti.

Majhen strahec me cuka za rokav in hoče, da ga peljem domov. To je hčerka sreče. In ko sem vprašal optimizem, ki je zadnje čase nekako srečen, če sem lahko vodič in učitelj njegovi hčerki, me je ostro zavrnil, češ, da se bo vedno dvignil tako visoko, da bo videla luči tudi tam, kjer sploh ne obstajajo. Mislim da prešuštvuje z upanjem..  Toda ali se ljubita?

(predloga poante)

Predloga poante površne podobe preganja.
Preveč pesmi pušča potoke ponikle.
Prisebni poet piše puste popevke.

Prezebli popotnik pobira postružke.
Povej pamet, pekel prenese poanto?
Premraženi pojmi, pretreseni, prazni,
prevračajo pozne premike pomenov ...

Brezkončnost bodočih brezbarvnih besed
brezglavo bojuje bitko baročno.
Boleče bojazni brezupno brzé,
bráne besede besnijo brezkončno.

Boš bujne brezsmisle božal bahávo,
barvastim besom brezglavo bežál?
Bisvo brezkončno bedasto blátil,
breztežno bit barval? Bruhal boš, bravo!

Bled obraz se je prikazal
tik pred mojimi očmi,
ko sem vozil se v tramvaju
stoječ v gneči med ljudmi.

Gledala sva se v čudu
kot da stara znanca sva,
nisem mogel iz spomina,
priklicati možakarja.

Prekrvavljen mit za račjo plavut,
fosil zgodovini nikdar izrut.
Atomska bomba ni uničila
ginka, skozi čas demonično krut.

Drevo spomina omogočila
je narava, da vsa sporočila
nam preda. Tam globoko krožijo
informacije opravičila,

Poskusi se sesti na razpočen
balon. Pogled bo analitičen,
ko bo frčala zadnja gameta
in ti boš ves tuj in anemičen.

Zrak smodi nična kapaciteta,
sestavlja se spet totaliteta,
tvoj šal pa tako demokratično,
breztelesno, na skrivaj pometa.

Je čas spet tisti, ki nas opominja,
da mošt v vince se spreminja,
ko sladek mošt rodil bo vino,
prenekateremu pregnal sivino.

Res vinca se točilo bo in pelo,
ponekod ob pesmi bo veselo,
a naj ob tem se ne dogaja,
da pamet popustla bi do kraja.

Nezadovoljiva ljubezen na prvi pogled,
nevzdržna potreba ob misli nate.
Sediva ob reki
in gledava poljub dveh rek,
ki postajata eno
in komaj še zadržujem svoje občutke.

Na pečini svojih čustev
mirno stojim.
Pripravljena, da vzletim.
Da se z vetrom dvignem k sončnemu nebu
in varno pristanem v tvojem objemu.

Na vrhuncu svojih sanj
vrtim se,
srečna kot še nikoli,
ko se znajde moja roka v tvoji
in zapleševa najin ples ljubezni.

Brez pomena je ta glasba
Ki v srcu mi igra,
Ni več dvoma, to je kazen,
Za vse grehe tega sveta.

Ni več sonca, ki bi dalo
Vsaj malo topline mi,
Ni več pesmi, ki delila
Z menoj bi dneve in noči.

Prislonjen ob drevesno deblo poslušam...
zvok vetra, nič drugega ne slišim.
Če bi bila školjka, bi slišal ladje,
šumenje morja, valov, galebe.
Preselil bi se v preteklost,
prisluhnil in poslušal,
zaživel s spomini,
v sedanjosti
skozi čas.

Čakala je.
Na koncu vrste.
Njegovih prioritet.

Čakala je.
Na koncu vrste.
Lačna njegove bližine.

Čakala je.
Na koncu vrste.
Vdana in potrpežljiva.