Sonce počasi zgublja svoj sijaj,
kaj nisi še opazil,
kako oblak, ga je preplazil,
mu žarke je pospravil za topli maj.

So cvetlice in rastline vse počasi zbrane,
da še žarki vsi posijejo,
nato pa v zavetje se poskrijejo,
saj zaradi dolgega poletja, vse so že zaspane.

razprl si dlan
zaprhutal s krili
ptice selivke

v kotičku srca
pozabljen čopič
prazna paleta barv 

narišem solze
barve kapljajo
oblečem se v otožnost

Zarežem.

Gost oblak
ostaja v meni.

Odhajam.

Zaslišim
zadnji krik.

V samoti.

Gledal si me,
iskala sem temo.

Nisi me videl,
bila sem luč.

Čakala sem list,
besede so letele.

Jaz, streznitev otroške duše;
Jaz, skuštrana griva misterija iluzije;
Jaz, telo posvečeno strunam vesolja;
Jaz, vzdih po nepopolnosti in drugačnosti;
Jaz, ustnice polne sočne omame;
Jaz, imaginacija in pravica;
Jaz, ki nisem ona druga;
Jaz, inspiracija norosti;
Jaz, naslovnik zapečatenih pisem;
Jaz, obljuba in spoved;
Jaz, ki v svoji neskončnosti srečam sebe.

  

zdrenjava se v taksi
vihaš nos
ti smrdi ?

taksist ti ni všeč !
ogleduješ

z očmi ga slečeš
do pasu

Skozi čas vse slike zbledijo,
spomini srca pa se le še krepijo
dokler več ne bo nikogar od nas
in ko se požel,še zadnji bo klas

Še tudi ko ušesa in oči nas zapustijo,
ko počasi več nimamo moči, se spomini še borijo
in nam ne pustijo,pozabiti na trenutke prečudovite,
niti tedaj,ko počasi v neskončnost le zaspite.

Dlake poganjajo iz mojih nog.
Nevem zakaj so tako goste.
Tako črne.
Srbi me vsak milimeter telesa.

Mogoče imam preveč zgubane možgane.
In preveč vidim v stvareh.
Lahko pa je samo to, da ne najdem britvice.
Niti pene.
Kaj mi bo prinesel čas?

Sanje se čudežno nagnetajo.
Vse vidijo, milo šumotajo
prvotnosti. Srž ozavestiti
je drugotnost, ne samozatajo.

Kar slišiš, noče bosopetiti
za čelom kolone in butiti
ob skalovje, kjer seme čredijo
furije. Noč poistovetiti

Opel Corsa, dober stroj!
Na kredit, a vendar moj;
v njej se vozim kot princesa
na temnem konju v nebesa.

Ne glede na padavine,
na razdaljo ali čas
lovim življenje, da ne mine,
preden uvene mi obraz.

Ostal je le spomin,
ki je preživ,
da bi minil,
kot mine rosa v soncu
in je preživ,
da bi minil,
kot mine vse na koncu.
Ostal je up,
ki globok je kakor morje,
močan kot strup,
ki mi megli obzorje.

Njih zbralo pivskih bratcev se je pet,
da v krčmi spreobrnili bi ta svet,
tegob je polno, obtožujočih je besed,
kar za šankom odpravil bi ves nered.

Se prvi že huduje, premajhna pokojnina,
bo lonec prazen, predraga je svinjina,
vse drago je, ga strah je v trgovini,
da ob cigaretih, primaknil bi k svinjini,

Pomirja duše  mali plamen sveče,
ki tu gori pri meni, ne tam zunaj,
intimnost daje mi, da premišljujem
o vseh tistih,
ki so dragi mi bili,
a so odšli v spomin.

Duše so vse samorastne
zavedajo se svojih stanj,
zato prihajajo na zemljo,
v telesu žele priznanj.

Tu na tej živahni obli
delnih duš je na pretek,
to so moči mrtvih bitij,
čakajoč svoj tok, nov vek.

Preveč je besed,
krasno zvenečih,
v ustih,
kot v vetru
listje dreves,
šelestečih,
med zobmi,
kot potok deroč,
žuborečih.

Zavijem se v koprenasta občutja
Vonjam eteričnost darežljivosti
Izginjam v pulzirajoči
soodvisnosti

Tenkočutno se zazibljem v predanost
Žarčim prilivanje na obgorelo netenje
Lastim si  samozadovoljstvo
tvojega telesa

Sem srečal starca, bil modrec zrelih let,
obhodil, videl že je celi ta naš svet,
kaj v sebi čuva, najraje ima, neguje,
ko sam po svetu hodi, povsod potuje.

Zamislil se je, namrčil si obrvi je rekoč,
življenje lepo, še slajša mirna noč,
prisluhni v stiski, ne oziraj se okrog,
da služi v zdraju par ti tvojih rok...

minut nazaj

Prišel sem, da prižgem svečo,
Da zamenjam uvele rože s svežimi.
Krizanteme, vrtnico...nagelj.
Da obudim spomin na najbližje,
tiste, ki so mi v življenju pomenili vse.

Malo postanem.
V sivino pogledam,
danes je tukaj
namesto neba.

Si zame povsod.
Kamna ne božam.
Ne jokam na grobu.
Jaz ne, mamica!