Drobni beli cvetovi šmarnice,
dotik zgodbe, duh prave solzice.
Objem nežnosti čez Slovenijo,
kot svitanje zorne jutranjice.

Skrivne govorice rož hranijo
za vrnitev srčno domišljijo.
Zdaj bo še trta in ptica sveta,
da tudi zvezd ne porazdelijo.

Muca si je obula copatke,
devetkela prazen trup na petke.
Takoj je prišlo do doživetja,
saj je dobila vlogo grizetke.

Nič se ni sramovala početja,
brez odnosa pač ne dobiš vnetja.
Besede hitrih črk ne bolijo,
če so krč dolgočasnice skritja.

Vržeš kozarec
v kristalni večer.

Zavpije en krik,
zgolj en, razbit in oster.

Kjer Sava šumi, vasica stoji,
z gozdovi obdana, v soncu žari,
malo prisluhni, ozri se naokrog,
živi tam družina, peterih otrok...

Martina, Mateja sta dvojčici mali,
poleti sta leta štiri stari postali,
še Jurček in Primož bratca tam sta,
računata, pišeta, že v šoli sta oba.

"Lepi časi" končani.
"Lepi dnevi" posrani.
Upanje ostaja.
Mogoče pa se obljube izpolnijo same od sebe.

Egoistični ljudje mi trkajo an okno.
Nočem jih.
Živim v svojem svetu.
Svetu, ki se ruši vred z Meto.

Konstituente bivajočega,
aporije in pojmi,
transcendentalije,
singularnost in bitna počela,
prigodnost ali kontingenca?

Tisoč učenih besed,
zato, da povem,
da ljubim svet?

Krvave solze točim v dlani,
Roke so polne bledih brazgotin,
Iščem rešitev da v ozadje ne zbledim,
Kdo me sploh sliši da kričim?!

sliši da kričim...

kričim...

Sence zlivajo se v črno globel,
mrtvi obrazi znotraj iščejo svetlobo,
roke blede in krvave se stegujejo po meni,
trgajo me iz lastnega sveta.

Jezni glasovi kriče mi režejo ušesa,
edini sladki glasovi pa so onemeli.

Okoli mene smrad oddaja vlažna zemlja,
korenine me ovijajo v objem boleč,
obolelo srce mečkajo v kup gnilega mesa.

Z besedo in dejanjem
je omrežil ji srce
ni dopustil da bi trezno
razmislila še kakšen je.

Kot oblak jo je nosilo
iznad zemlje, iznad tleh,
saj ni vedela v življenju
kaj pomeni za njo greh.

Ni me več ...
Ne maram diha groba.
Pepel naj veter v val ponese.
Drobne cvetke mi pustite,
da me z njimi stran odnese.

S cvetjem modrim plavala bom,
potopila se v globino,
naj spominčice sinjina
večno mi modri
sivino.

Vseeno če modrec si ali bedak,
če si kraljica, poet, krt, berač,
te zmeraj iz kroga v nov tokokrog nosi
in vedno si le sam sebi enak.

Razen, ko kaj te odpne od rastišča -
mogoče preboj iz vsakdanje brzine,
morda le skrivnost sanjske vsebine.
Ne rabiš trezorjev posvetnega blišča,
le drobcen smehljaj in prostranost igrišča.

So rekli, da našel je svojo kraljico,
a kdo je resnici pogledal v obraz?
Kraljica je plehkih utvar mirna skica.
Kar išče in rabi in hoče, sem jaz ...

Zato, ko dan zblojen potvarja bleščave,
in v temni samoti srce se odpre,
me vedno poišče tam, kjer tiste trave
pod nama v preprostejši lat zacvete.

Gledam jesen,
se z barvami trudi
in še čutim sonce,
premalo mi nudi.
Draži me veter,
me nosi okoli,
zemlja že vlažna
diši mi po smoli.

Prav vse znaš sam.
Nič te ni sram,
da vsak nasvet spregledaš.
Oprosti nam,
občutek imam,
da sebe že najedaš.
Kar sprosti se,
saj mine vse,
že jutri ti bo bolje.

Danes je prav takšen dan.
Spustila sem vse žaluzije.
Rada bi, tako kot včasih.
Zaplavala na krilih domišljije.

Čeprav mižim, ostajam tu.
S tesnobo, ki se v pore je zarila.
V čevljih težkih, v stvarnost prikovana.
Res ne vem, kdaj sem izgubila krila.

Vse gre preprosteje, kot pa izgleda,
če malo pokukaš v sosledje stvari.
Nič ne izgine, čeprav čas razjeda
in svet gre naprej. Pa kaj, če boli.

Nič ni tako, kot si je želela,
hotela je, da bi se v redu izšlo.
Potem pa jo skrita je sila zaklela -
kar je izgubjeno, ne bo najdeno.

otrok se je odločil
priti na svet
ne
vanj je bil vržen

zajoka
to je odločenost: tu sem
ali strah: kam sem prišel

Ko zemlja jemlje,
se trenutki nežnosti razletijo.
Dolgi pogledi se vase zameglijo.

Pod rogovjem življenja
občutek vseprisotnosti temne roke.
Korenine spominov kapljajo, globoke.

Izbrisani spomini ostajajo
v kapljah noči odprtih zenic.
Tekoči biseri razdalje podajajo.