Na srce mi padajo kaplje dežja,
iščejo temen kotiček,
stekajo se v grenke potoke,
nabirajo se v vodnjaku solza.

Oči se ozirajo v uničeni svet
zamanj iščejo žarek luči,
dim grozot se dviga v nebo,
zapušča ta svet zaklet.

Odprla dlan je vila srčna , rodilo se je dete,
podarila ji bo v življenje mnogo zdravja, sreče...
sladak nasmeh, solz sladkih ji obeta,
brez bolečin njen čas otroška leta.

A le kako otrok bo srečen ločil dobro naj od zla,
kaj slabo je žal treba bo da še spozna,
Morda v dar bi grenkih solz za ščep še podarila,
da solze bi oblile deviško čista lica mila ...

Prevzela roža me, njen cvet vabljiv,
čarobnih barv, postal je poželjiv,
ko gledam jo, je kakor sanje,
v lepoti, vonju me objame.

V lepoti iščem ideal čistosti,
kot rosen cvet minule je mladosti,
ko solze vselej so se posušile,
v srcu brazd nikoli ne pustile...

V brezbrižju vsakdana, v lebdečo preteklost
na platnu se barva preliva.
Stkano bilo je na statvah prastarih,
ko mehkost bila je še živa.

V okvirju prežrtem od svedrčkov časa
še vpeta je njuna podoba,
zabrisana v tone vseh barvnih odtenkov,
obris star beži preko roba ...

Ko mi stopinje postanejo pretežke,
se ustavim.
Gledam te. Gledam.
Skozi meglo,
ki mi prekriva pogled,
vidim vprašanja in dvome.
Prikrade se mi zvok tipke klavirja,
ki je izgubila svoj dih.
Zaprem oči.
Konjugacija ostanka trenutkov brez prilike.
Otrpnem.
Ko zapornice popustijo,
se vsuje plaz kristalov brez usode.
Stojim tam, sama v sebi.
Misel postane plašč,
ki skriva barve turkiza z ostrino izreka kaosa.

Ležijo na hodnikih
stisnjeni ob steno
v vrsti čakajo razparanih trebuhov
kjer se pasejo neizpovedane besede
v sebi kričijo
ali (pa) molčijo iz previdnosti
lovijo še zadnjo sapo
in se tolažijo z oklepanjem tujih rok
smrdijo po gnilobi
ta trupla od boga pozabljena

Ni mi drugega usojeno
kakor zrak
hlastanje za zrakom
da le imam okus po življenju
da me lahko znova in znova
varajo
upi
in priznanja

in ti

upi in priznanja in ti

Tako polna, nežna pesem...
a tudi težko razumljiva,
tistemu, ki jo prebira ležerno,
je kakor neodprta školjka z biserom..
a vendar občudovanja vredna,
nostalgij polna, topla,
imen, časa v katerem živimo.

Zaplavaš v življenje, ljubezen in srečo, ko si še tistih rosnih let.
Polna si upov in hrepenenja, da okusiš ta lepi, rožnati svet.

Načrti, projekti, ideje brez meje, prestopila sedaj si večnosti prag.
Tu je zdaj On, nisi več sama pomagal ti bo preplavati svet.

Meči in veternice, boji in roji nekih črnih nadležnih muh.
Ničesar ti ne morejo, ukrasti ne zmorejo, življenje je en sam sončni vrt.

V iskanju poti do tvojih razmišljanj
mislim in pišem kratke vezi,
one budijo v tebi občutja
obenem gladijo med nama čeri.

Malo jih čuje bol tistih krikov,
ki utopljeni med nami leže
ostajamo nemi nemočni otroci
ne znamo prisluhniti bolu drugje.

a:
potrebna bi bila transformacija
postprogresivne iracionalistične
dehumanizacije submaterializirane
podmenske substance.

B:
KWA?

a:
... seveda brez večplastno
livelirane obstrukcije
racionaliziranega ustroja
multipreliminarne ekstrastatične
ekspertize!

Rož nočeš, praviš.
Veselje ni zate, rečeš.
Meni pa ravno ta
vegetacija načenja um.

Glava plava po zraku.
Jaz plavam po zraku.
Koncentracija je v pizdi.
Muska se vrti v glavi.

V daljavi odmeva spet pesem gozdov,
pesem jesenska naših logov, 
ko sončni so žarki poslednjih moči,
zdaj barva jeseni polepša nam dni.

Listna preproga prekrila poti,
jesen se poslavlja, nam govori,
v megleno nam jutro, vse krajši je dan,
poletje odhaja v pozabo daleč drugam.

Ko zmrznejo užitni plodovi
in slečejo obleko gozdovi,
si zrela, da te ne pozabijo
spoštovati prihodnji rodovi.

Beli cvetovi te zavabijo
bliže, pod poprhom povabijo
v goste še sorodnike vrtnic,
da si zunanji bodež slabijo.

Sem se zbudila, takoj kavo polila,
pa v zraku že mesec sem maj začutila...
Se pes je polulal kar na preprogo,
"Kuža poreden" sem rekla mu strogo.

Nato sem še avtobus s klimo zamudila-
Zakaj le sem posteljo sploh zapustila?
S taksistom grem, tip ves živčno preklinja,
na radiu narodnjaki, že postajo spreminja.

39 sekund nazaj

Res je, imam te rad....
Vsakokrat, ko se nagnem k tebi,
čutim poželenje...tvoj dotik

hladno kot si, čudovito. 
Nekako se ti ne morem upreti...
Že od daleč hitim proti tebi.
Ne zato, ker si moj življenski sopotnik,
zato ker te potrebujem,
ker si mi vir nenadomestljivega...

Odhajaš, vem, čutim....
Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala,
Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati.
Oba veva, da je prišel čas slovesa.
Prijetno je bilo s teboj.
Ko si prišla si nas obdarila,
povabila v družbo, z nami prijateljevala...
pogled na tebe nas je prevzel,
bil je poln pričakovanj, tvoje topline...
zapeljiva kakor si, kot da bi bil zadnji obisk,
vsa si se nam prepustila, nas obdarila,
tvoj prihod smo želeli, polni pričakovanj,
tistih, ki nam jih vselej izpolniš.