V temo se zbudim,
pred očmi le črnina,
na srcu trpka bolečina,
želim si le žarek luči.

V ječi tej čutim svobodo,
v temi duša je dobila krila.
A solza bi mi lice zakrila,
saj čutim grozno grenkobo.

Zrem v bel kos papirja,
prazen,
zmečkan...

V duši iščem lepo misel,
skrito,
ljubečo...

Najdem le temo,
gorje,
grenkobo...

V meni pojavil se je čuden nemir,
rad bi nekaj izrazil, nekaj zapel,
rad bi zaplesal, nekoga objel.

Oj, ulični igralec in pevec,
vse si nas v dobro voljo spravil.
Vzrok si bil, da na kavi sem se ustavil,
da dve veseli punci sem zagledal,
ki ti si ju v smeh spravil.

Kje je moja volja
v njej vse sanje in želje
ne upiram se jaz nebu,
hočem del ga le zase.

Že otrok želi zasebnost
v svoji sobi izza vrat
stalni ga nadzor ubija
posebno če ima se rad.

Strah pred guzvo,strah pred novimi ljudmi,strah pred samim seboj,strah pred izrazanjem custev.Ali je to otopelost?

Bliza se zima in z njo povezano vse prej.Ali je res tako tezko prebroditi nekaj takega kot je guzva, novi ljudje, nove izkusnje?

Z leti se clovek zacne dejansko sprasevati ali ni vse to ravno otopelost.

To ni življenje, ki ti je bilo obljubljeno,
nisi z ljubljeno, si samo z mano,ki
sem ti bila podarjena...
Tvoje poti se vijejo mimo mojih in niti,
ki jih prepletava skupaj, se le zapletajo;
ko si sam, si sam z menoj...

Pod zvezdami s teboj, še sanjam tvoje
sanje, v katerih nikoli ne spim jaz, ker
je prostor le za druge...
Med metulji najdem srečo, pozabljam da
tvoj dotik ne pripada meni in skušam
se odtrgati iz tvojega objema...

Vsaka smrt
je nov začetek.
Vsako poslavljanje
se zopet snide.

Vsaka solza je
začetek pozabljenega
smehljaja.
Mirno spi
a ko se prebudi
posrka solze
v svoje globine.

Včasih te
neizmerno ljubim.
Včasih te neskončno
sovražim.

Zabava, sprostitev
je to ljubezen?

Ne najdem je v
tvojih besedah,
ne čutim te v
mojem objemu,
čeprav sva
prižeta drug k
drugemu.

Spominjam se ljubezni,
ki je predolgo rasla v meni.
Zberem zvoke, ki si jih
pustil za seboj in z njimi
posejem novo trpljenje…

Odpirajo se rane in s krvjo
napišem: ljubim te!!!
Pa te sploh ne prepoznam več!
Hodim po črepinjah
razbitega življenja in
sestavljam koščke najinih spominov…
Ker te hočem še poznati!

V sijaju naj se odkrije čas,
v vsej večnosti tisto kar
me določa zate, metulj – lune…

Ne veš, da sva vsak dotik
za vedno ujela v pesmi,
ki so slikale najina občutja do naju?!
Se spomniš, kako si me ljubil,
z očmi in dlanmi?!
Še veš, da prelivam srce na papir,
ki ga objema ljubezen,
v kateri te neizmerno pogrešam?!

Stojim na dežju.
Ne slišim glasu.
Ne vidim ničesar
kar dalo bi miru.

Kaplje dežja
na nebu se iskrijo.
V mojih očeh
se solze prebudijo.

tišina ki daje upanje
tišina ki skeli...
tiho se spušča na dušo
nekaj peresno lahkega,
ki pravi da je jutri nov dan.
jutri za danes in za včeraj.
jutri, ki ne bo več osamljen.
z belo barvo pozabe bo izbrisan daljni nekoč...
veter pa bo zibal mehko mrežo,
nad sinjim morjem
v neskončnost.

Pogrešam sonce, toploto, sijaj,
pogrešam tebe, tvoj ljubki značaj.

Ker dan je taka tuga,
mi prav prišla bi odjuga,
ki s teboj se naznani,
ki s teboj me samote obrani.

Saj živim s Carpe Diem,
pa ne brez tebe, vedno s Ti-jem.

Živel sem pred mnogimi časi
In poznal sem dekle
Z rjavimi lasmi me je zapeljala

Znala je vse trike
Ki moškega ohromijo
In mu istočasno vrnejo vse moči

Dekle je znala mnogo
A nečesa znala ni
Kar me je čudilo
Bolj kot sem lahko verjel

Prazen,
kakor moja jajca.
Hektolitri sperme se pretakajo po kanalizaciji
in oplajajo podgane
v poskusu stvaritve podganjega človeka
-uspešno že več kot tisočletje.

Obudimo egipčansko mitologijo.
Rodite se, Anubis, Apophis in Bat!
Pol-človeški spački bodo spet vladali Zemlji,
bestialnost za boljšo prihodnost
in za vse obupance.

Mi listje pod nogami šumi,
sladko po jeseni v vetru diši.

Na polju trava že zeleni,
v gorah sneg se topi,
v deželi pomlad brsti.

Pa že zgodaj napočil teme je čas,
že stiska za vrat ostri me mraz,
v preostalem snegu kaže se gaz,
glej, zima še ni odšla od nas.