Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od yambro
|
Noč je, ljubezen spi pod črno škatlo.
Moja negotovost je tvoje orožje.
Čemu bi te uničil?
Moj peskovnik ni več tako majhen.
Ko ugasnejo luči, se začne cirkus.
Otrok v meni zaživi in nihče mu ne ugovarja.
Duši se v škatli, prostovoljno.
Nikar je ne odpri.
Presenečenja so dvolična.
Skrivnost pa je zmeraj odkrita.
|
Beri dalje...
|
|
Od pisika
|
Zdaj pa res spakiram kovčke
še pohištva ti več ne pustim
pa nisi duhovit
s svojimi izjavami
da sem kot napihnjen balon
saj ti ne bom več gnjavila
v miru boš lahko pil jutranjo kavico
s svojim psom!!
|
|
Od pisika
|
Tvoja sem
Mogoče zadane me igla s tekočino pameti
in si premislim
Šala
Še naprej bom požirala tableto čakanja
pustila da me spravljaš v sram
hodiš po mravljah
ki širijo mravljišče na meni
lahko me ponižuješ
roke grešne uporabiš
|
Beri dalje...
|
|
Od Leo Modrin
|
Točaj : Tako, zdaj pa le brž odrini, da ne boš delal družbo temi. Noč ima svojo moč, če te ujame, lahko ti ves pogum vzame!
Medi Bru : Bog-lonaj za vse, boter. Pa na svidenje!
Točaj : Srečno, srečno! Pa kmalu se vrni!
Medi Bru : Bom, bom.
(hodi, podrsava, vrata se zaprejo; zasliši se zvok motorja od avtomobila; krajši čas brni motor, nato se ustavi)
|
Beri dalje...
|
|
Od popotnik
|
Topline ni in je ne bo.
Poišči jo drugje.
Ta odnos boli.
Niti ne navdihuje.
Zastira, ovira.
Zdi se kot da konec je sveta.
Življenje pa se je ravno začelo.
|
|
Od ukajfez
|
Poglej me: človeka
hodim po prahu
hodim sam po prahu
ki ostane od ostankov
totalno sem že skurjen
vsi ostali so čist isti
konstrukt pošasti so in olja
čista vest umazanija
potovanje v neskončnost
gremo nazaj v prihodnost
|
Beri dalje...
|
|
Od AniLu
|
Počasi se plazijo_
na vse strani, a še vedno se
vračajo na Mrhovišče: ker
Misel ˝pogine˝, ko se izgovori,
a pieteta ostane (-za
lačne ˝zveri˝).
|
Beri dalje...
|
|
Od AniLu
|
I.
mračni gozdovi se zgrinjajo nad
odtise pozabljenega trpljenja _
trgovci radi poslušajo šumenje
krošenj ki se ovija okoli njihovih
vratov da jih iztisne v pozabo _ in
mrki otroci stopajo po poti večnega
zavračanja _ njihovi gibi se lepijo
na osivelo mreno ki se trdno
oklepa našega življenja _ ganjeni
|
Beri dalje...
|
|
Od Leo Modrin
|
Točaj : No, ali ti je kaj bolj jasno zdaj?
Medi Bru : N'č, še kar oblačno je. Veš, doma sem iz bukove hoste, pa sem zato malo trše sorte.
Točaj : Ja, ja, ja. Dolga, dolga pot te še čaka. Za gorami, v mestu Ljubljani, odgovor te čaka kot na dlani. Ko prispeš, pa pojdi k mami Ani, za odgovor milo jo poprosi. Da težave lažje boš prebil, za popotnico to pesem boš dobil:
|
Beri dalje...
|
|
Od ukajfez
|
Ljudje v krogu se igrajo
spijo vse oblačne glave
si žoge v glave mečejo
da zapičli bi zastave
meglene steze delajo
levo, desno,
sem in tja
se vlečejo in vlečejo
levo, desno
sem in tja
|
Beri dalje...
|
|
Od Mitja Drab
|
V petek sem spal z neznanko
srečala sva se nekje med
Šuštarskim mostom in magistratom
Ko se je zjutraj oblačila
me je vprašala, zakaj sem vegetarijanec
Nisem ji odgovoril
nato pa sem dolgo gledal za njo -
oblačno jutro jo je pogoltnilo z rahlo sklonjeno glavo
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Letni časi hitijo skozi mene
bistrijo dušo mi in moj razum
od rojstva z njimi sem v povezavi
a zdaj poslavlja se telo in moj pogum.
Čujem žalostni šelest vejevja
barva listja v zlatu se krasi,
a jaz ležim in vidim le praznino,
vpijam dan, najkrajši vseh noči.
|
Beri dalje...
|
|
Od Manuela Strmšek
|
IN PRIŠEL BO DAN In prišel bo dan, ko ne bom vstala z mislijo nate in se bom toplo nasmehnila drugim očem. In prišel bo dan, ko spomladanski veter čez trate me ponesel bo v nežen objem. In prišel bo dan, ko bom naredila zadnjo piko, v moj, še ne rojeni roman. In prišel bo dan, ko bom narisala sliko sveta, ki je z ljubeznijo obdan.
|
Beri dalje...
|
|
Od popotnik
|
Zakaj? Zakaj?
Toliko imaš vprašanj,
odgovorov nobenih.
Mučiš,
zaslišuješ,
odgovarjaš ne,
za realnostjo teme skrivaš se.
Lažeš,
ne razumeš,
stvari po sebi sodiš,
tvoja najljubša pustna maska je hudič.
|
|
Od Sweet sensation
|
Njeno telo naj bo tvoj klavir,
na katerega zaigraš nežno melodijo,
s tonom tiho prebudiš zlati nemir,
prsti po črnobelih tipkah čutno polzijo,
prebudijo vroče strasti neskončni gejzir,
se s svileno kožo v eno za vedno stopijo.
|
Beri dalje...
|
|
Od Sweet sensation
|
Koledar neusmiljeno obrača svoje liste,
spreminja naravo in zori ljudi.
V brezskrbnem jutru brez skomin in bolečin
se od nikoder na obzorju pojavi Pastir.
Poslan iz neba v mlado nedolžno naročje
na poti v širno življenje, obdano z ostrimi trni.
Neizkušeno oko hipno ne prepozna Vodiča,
pomlad zavija v prosojno meglico zdrav razum,
dolga je še pot do spoznanja resnice.
|
Beri dalje...
|
|
Od Sweet sensation
|
Trpka bolečina razžira slabotno telo,
sraga spomina se izpira v težko reko,
počasi polzečo z vetrom v neskončno nebo,
utrne se črna solza pod težko veko,
v morje kapljice rojene iz čistega trpljenja
prosto padajo in udarjajo v gladino,
izmivajo še zadnje trenutke življenja;
s preostalimi atomi moči prosijo milino,
naj mračna megla odnese blatne stopinje,
da zvrhana čaša opojne tekočine
|
Beri dalje...
|
|
Od Sweet sensation
|
Osamljena v prenatrpanem svetu
hiti po neskončni poti.
Premočena od solz in potu
drvi tegobam naproti.
Trnje ji ovira pohod,
stezo le bežna luč osvetljuje,
odbaja jo gozd pol strahot,
cilj, zavit v meglo, se oddaljuje.
|
Beri dalje...
|
|
Od Sweet sensation
|
Sladka deklica, še mirno spiš,
zbudi se, odpri zaspane oči,
počasi se zdrami, a potiho,
da ne prebudiš še sonca.
Pridi z menoj, podaj mi roko,
sprehodiva se po jutranji rosi,
pusti, da ti hlad spolzi med prsti,
steciva proti sončnemu vzhodu.
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 141 142 143 144 145 146 147 148 149 150 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 2661 - 2679 od 10531 |
|