V hladno noč tiho dihaš,
topla sapa riše po zraku
metulje, leteče v prostrano nebo.

Z zeleno melodijo
rišeš angele po belem snegu,
pravkar zapadlem prvem snegu.

Gledaš ples puhastih snežink v zraku,
počasi se stopijo na obrazu,
čutiš bežne dotika na koži.

Zaplavam v sončnično polje,
uležem se na tla, široko razprostrem
roke in objamem nebo,
sonce mi z žarki vliva nove volje,
od sreče poljubim dobrotno zemljo.

Sladke oljke odišavljajo zrak,
topel veter mi boža lase,
divje ciprese in rdeči mak,
tvoje italijansko srce.

Ko mimo tebe sem šel,
si rahlo vzdrhtela,
ko pogled sem ti vzel,
so lička zardela.

V tvojih modrih očeh
se čas je ustavil,
po neznanih poteh
sem se s tabo odpravil.

Človek, postoj!
Zazri se v svoj bedni obraz.
Predri globoko v prozorne oči.
Človek, povej, kaj vidiš!

Ujet si v brezpomensko eksistenco,
z lopato polniš prazno življenje,
s halucinacijami si zamotiš misli,
ugrabljen si v lastnem telesu.

Kako se počutiš, ko mene več ni?
Ko izginem v množici,
ko zbledijo koraki,
kako se takrat ti zdi?

Kaj občutiš,
ko se ti izvijem iz objema?
Me še čutiš na koži,
ko se vonj izgubi?

Pravljica se ti podpiše na roko,
te v večnost zaznamuje,
obroč vaju še močneje poveže,
poskrbi da se objameta.

Dvigni se v letu,
odpotuj v paru v drug svet,
prepusti se mehkim perutim,
naj te ponesejo daleč stran.

Pojava v temi, dolga obleka,
temni lasje in vitko telo,
se tiho približaš,
postoj in poglej!
melodija opaja,
čas ne obstaja,
vse je njeno,
glasba ji mami telo,
svojo misel z gibi prodaja,
se vije in pije z neba,

Z mavrico v rokah
me tiho popelješ po zelenem travniku,
z energijo v nogah
pozdraviš me bolje kot pri zdravniku.

Zelena trava valovi,
sončni žarki božajo bele cvetove,
najino srce nežno hrepeni,
samo midva gradiva svoje svetove.

(škripanje vrat pri odpiranju in podrsavanje ob hoji)
Medi Bru : Dob'r dan, malo medu prosim.
Točaj : Med, kakšen med? Medu ne poznamo, tukaj točimo samo Nektar.
Medi Bru : Nektar? Kakšen pa je ? Ali je boljši od medu?
Točaj : Ha-ha, boljši, boljši! Kar poskusi ga.
Medi Bru : Koliko pa stane? Samo, da ne bo več kot koš medenih hrušk.
Točaj : Ja-ja, ne moreš kupiti ga! Ne z denarjem, ne s hruškami. Ljubezen potrebuješ.
Medi Bru : Ljubezen? Kaj pa je to? In kje jo najdem?
Točaj : Ljubezen? Hja, poslušaj to pesem in se ti bo morda kaj posvetilo:

Zdaj zopet začenjam živeti, Ker vem – morala sem te preboleti. Bilo je leto polno prevar, igranja in laži, Pa vendar moje srce tega slutilo ni. Verjela sem ti slepo iz dneva v dan , mislila , da živim življenje iz sanj, spoznala sem pa, da bilo je zaman.

Voda teče prek gora,
izvira iz tvojega srca.
Dolgo in dolgo potuje,
vse ovire premaguje.

A vse se enkrat konča.
Tam na koncu sveta,
visoko z neba,
padajo kaplje dežja.
Na moja ramena
nalagam si težka bremena.

Preko planin, naravnih meja
me je ponesla želja,
da videl bi svet
še neznanih polja,
ki so še last same sebe.
Sem povsod srečeval
življenjsko radost
široko brezkrajno slavo
v tišino ujet
ta sklad večnih let
sprejel me je v povezavo.

Jemljem se kot
Ponaredek
Ampak ker dvomim
V pristnost
Vsega sveta
To še ni najhuje

Rad bi jokal, pa ne morem,
Da mi dušo izperejo solze,
Solze bele biserne,
V meni vedno huje je. 

Strah v meni je prisoten,
Se prihodnosti bojim,
Pazim da ne izgubim,
Tistega kar močno si želim.

Dež lije,
prav po tiho kap škrblja,
od sivega neba.
Mila pesmica
razliva se po sobi,
otožni klavir igra,
udarja po sivih tonih
ubeglega duha.

Namočena siva jesen,
tožeč je moj zven
in se gubi v poljubu jutru
in se dobi v kljubu vetru
namočena siva jesen.

V meglicah barja,
mirno v čolnu se prevažam
preko jesenskega jezera.

A čolnič potone,
ko se mu kamenja naloži,
v vodi le sled, razširajoči odmev
za sabo pusti

Jeseni končno sem sam,
slišim le tišino,
vidim le sivino,
jeseni končmo sem sam.

V jeseni suho listje duham,
sred suhga listja v dlan si hukam,
nad menoj visi meč močan pomladni,
a jaz se sprehajam med kostanji.

Siva, siva, mrzla jesen
in tvoj dišeči duh,
ki me taji,
ptica na neolisteni veji
me spomni,
da moje bodočnosti ni,
da ti si le jesen
in jaz sem ti.