V zavetju tišine se odpiral je Cvet,
sončni žarki so stopali dol kot otroci.
Vsak je prinesel košek dobrot
in smehljaj je priplaval v vonju odet.

Cvetov venec zunanji je Znanje v fizičnem svetu:
Caliope je list Znanja,
Terpsichore list je Ljubezni,
Clio je list Žrtvovanja.

Točno tu sem sedela. Objokana.
Ti si plezal po skalah in jih krušil.
Kose in koščke trdnih, ostrih skal.
Stojim tu pred tabo,
gola pred tvojimi pogledi.
Z razgaljeno dušo.
Tvoje oči lakomno požirajo lupino
gole morske deklice.
Longplay plošča se je vrtela in vrtela ...
 

Nad me se je ujela žalost
v zbegani samoti,
ko hodil sem kot morje ravni
neutrjeni nevidni poti.

Takšen sen me je obsedal
nekaj dolgih mračnih dni
kaj le hoče mi s tem reči
si nisem znal razjasniti.

Školjka je zaprta,
v njej veliko
namišljenega dreka.
Zaprta je, da le ta
ne ušel bi ven.

Smrdi kot pravi,
zadane kot pravi,
domišljija in realnost sta zabrisani.
Če verjameš v drek,
drek iz rožice zraste,
namesto, da dišala bi smrdi.

Ustvarjati po ritmu
to me veseli,
to mene gor drži.
Kaj bi jaz brez vas
toni in udarci,
odplaval bi neznano kam
v vesolje ali pa še dalj.
Vi res ste dobra stvar,
melodije in ritmi
vi ste očetov dar.

Zakaj mi nekaj pomeni beseda
in njen zven,
zakaj njena lepota na sveti,
ah pesem v plašč me topli oden!

Prezebel na mrazu stojim,
kost si vidim ob kosti,
ko metež napeto mi kožo stroji,

Tam nekje si, vedno blizu in nikdar te moje roke ne dosežejo.
A to ne pomeni, da te ni, kajti ti jemlješ.
najprej mene, nato njo in še drugo njo in potem še nekega njega.

Včasih jih pokažeš, vse vzete, kot nežne obrise jih naslikaš na steno.
in potem se igrava.
Pokaži mi najljubšega da ti ga vrnem, je tvoj glas.
Ostale bom izbrisala, je tvoja grožnja.

cecilija, ribon se je odplazil neznano kam.
rute si spravila pod hrast.
govorili so, da ji je mali srb hotel zlesti pod hid

Vojna se nas še ni dotaknila,
vojna še ni pozlatila naših src
s hladnimi kroglami

brutalne ljubezni, čutim

večer, globok kot zaprto okno
pekočih pokrajin, električnih šmink,
srebrnih hierofantov v lagunah,
morda še zadnjič zaslutim

Objemi me, naj pozabim kdo sem
in koga ne zmoreš ljubiti! Skrij me
pred ljudmi, naj ne vidijo krvavega
srca, ki ne more umreti in prekrij
moje oči, naj ne vidim sonca, ki
nikoli ne sveti zame!

Zakaj si sama, zakaj strmiš v tla?!
Kdo sestavlja delčke tvojega srca,
da občutiš, da živiš?
Tema slika tvoj obraz, ki ga nihče
ne pozna, rane režeš v globino sramu
in osamljenost držiš za roko...

Ne veš, da dihati ne znam več,
ne gledati s srcem, ker ljubezen
spet nosi žalostni obraz!
Si zdaj srečen, ko me ni in te
nič več ne boli?! Si našel svoj mir,
ker krivda ne meče nate več luči?

Ko nežen in mehkoben dotik
tople, prijetne bližine
prevzame mojo kožo,
ki diha ljubezen skozi srce
v tvoj objem, utonem v
iluziji trenutne gorečnosti…

Tvoj speči smeh še diha v meni,
čeprav se vse manj smejiš in jaz
sem samo rezervna ljubezen, ko
potrebuješ svoj odsev! Kot žival
me označiš z vonjem in brazgotinami,
kot da me vsakič znova osvojiš!

Prazne obljube sonca, njih boleč odmev,
ko dež deli poljube zemlji, ki čaka
na življenje, da se rodi…
Še vidim sence želja, speče na pustih tleh,
ki nikoli ne obrodijo radosti izpolnitev…

Hladni pogledi žarkov kot ostrina
pretrgajo oblake, kot strah posivijo modrino,
dokler ne utonejo v večer manjkajočih postaj…
Pomlad se stara v mladosti tvojih oči
in jesen pomlaja v starosti moje duše,
čas se ne ustavlja…

Še enkrat me izberi in poglej,
kako globoko bolečina leži in
kako v srce osamljenost beži…
Vzemi vse še enkrat in zavrzi,
da sem drugače te ljubila in
da sem vero ti vrnila…

Še vedno si najlepši navdih,
rima in stih… nisi več
ujet angel, ne metulj,
ki ga ne morem ujeti…
Zdaj si sonce, ki vedno
sveti nekje drugje!
Ostajaš sam znotraj sebe,
ujet v svojih zankah
in ljudje so le sence tvoje duše,
ki se dotikajo notranjosti,
a ti ne čutiš mehkobe…

To življenje je staro in nepovabljeno,
ljubezen je za heroje brez obstanka
in ti si že zdavnaj izbrisal spomin name…

Ljubimci slikajo barve v črno – bel svet,
jaz v temi pišem o tebi in mislim,
morda pa le kdaj še…

Poljubi puščajo okus in pozabljajo, da naju ni;
sila najine ljubezni odhaja v minuli svet,
sreča je za junake; ti še stojiš med kapljami mojega dežja…

Vržen sem v sobo
brez oken, brez lin, brez vrat,
le eden je izhod iz nje,
da prišel bi ven, se moram v nebo dvigvat.
Nato nasmehnil se bom stenam,
pozdravil jih lepo,
kedar slovo vzemam,
še potem jih v sebi nosil bom.