Med štirimi zidovi sedim.
Kakor mala deklica ihtim.
Se oziram po sobi,
svetlobo lovim,
ni videti rešitve
zaman še živim.
Črnina počasi ubija me,
zadnji žarek svetlobe izgublja se,
nekje, nekdo šepeta moje ime
in mi govori, da moj čas napočil je.

Če še tako se ti izpovem,
ostal jaz večno bom nem,
četudi bi skušala peti ko slavec,
pesmica,
boš vedno le vrabec,
ubožica.

Kaj odlašaš, jesen,
kaj se vdajaš
še sama poletju,
kdo ti pusti,
da v vetru ne žvižgaš,
kot ptica v letu,
o moja suha jesen?

Sam sem ostal,
moji duhovi ušli so
neznano kam -

V temni sobici sedim
in mislim na dan,
moji duhovi strašijo,
nazaj, nazaj si želijo
v svetel žarni stan.

Zakaj sva sama, pesmica,
le zakaj po svetu lutava,
rahel pišec
pogasi najin plamen,
o - kdaj resnica stopi  med naju,
ne - ti večno boš moja prijateljica.

Resnici 

Depresija zavesti
tone v brezdno sveta,
razpoka v prepadu
- to sem jaz.
Kdo razpoki posoja glas,
kedo si ne upa vprašati
- če to sem res jaz?

Bela luna, zdaj ne gledaš.
Skrivaš svoj obraz,
ker s tem jutrom si se
zvlekla v zeleni mraz.

Za trenutek se je zdelo,
da kot steklo si,
kot prosojno ogledalo
z drobci temnimi.

edina soba
ki ti je ostala
je ječa

vse ostale
si že prej
zaklenila

pa sebe v edino
in ne moreš ven

Morje je daleč
reka beži,
štirna je prazna,
tolmun ledeni.

V kozarcu je led
je rosa šla v ivje;
od solze le sled -
brzice pa divje.

Jeseni morje ni enako
poletnemu.
Samo občutek neskončnosti
še polzi po gladini.
Poletna utopija
se je utopila
v sebi.

Prebarvana ograja.
Pospravljene črepinje.
Pomita spozka tla.

Zložena vsa posoda.
Gredice prekopane.
Podrast populjena.

Odprta so še vrata,
odstrte žaluzije,
Prižgana žarnica.

Pride čas,
ko je bolje umolknit
oko, vse čute razbistrit.

Ko tišina zavlada,
morda takrat sliši se preveč,
molk veliko pove, je beseda odveč.

ne veš
kako z lahkoto
tvoja ljubezen
me izstrada
bulimično izprazni
in pusti izstradano
ležati v izbljuvkih
oropano hotenja
lakotno
po tvojem bitju
ki omamno

Lepotica
ti si kraljica
ti si boginja
ti si svetinja.

Kadar s teboj se smejim
najbolj se veselim.

Za to nisi,
za to nisi,
za nekaj gotovo si,
to slutiš,
to v sebi čutiš,
čutiš svoje srce,
ki pelje v pravo smer.

Boginja
le s teboj
komuniciram s
seboj,
rodila si otroka moji
senci,
dvojčka sta odšla,
sedaj sva jaz ti in ti jaz,
eno v enem
zdaj in vekomaj.

Ne delaj bedarij
rotim te,
prosim te,
ljubim te.

Nočem,
nočem,da je moja pesem žalostna.

Mene ni,
si samo ti.

Sem,
vendar tvoj,
samo tvoj,
do drugih ni mi mar
tvoje srce moj gospodar.

Iz mojega srca gre top,
top ljubezni
debel kot strela,
boleč kot strela,
svetleč kot strela.

Tako se zgodi, boli.