Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od popotnik
|
Zvezde so vesele,
na nebu zažarele,
noč temna postala
je vesela,
iz mene žalost je vzela,
zdaj se veselim
žalost je spomin.
|
Beri dalje...
|
|
Od popotnik
|
Na žici ptička,
na sredi svetlo
listnato drevo,
desno temna cipresa,
za cipreso hiška.
Harmonija barv in
ambienta,
v mojih mislih -
za to poskrbiš ti.
|
|
Od popotnik
|
Rdeči grm
beli cvet
pravljični gozd
tiho nebo
tebe nikjer
ne duha
ne sluha
samota
strah
hudičev glas.
|
|
Od Athene noctua
|
Mrak že lega na oči,
vse že tiho tukaj spi...
Sam pa mislim
in se trudim,
da pomislim kaj ponudim,
sebi si v dar za to,
da mene več mar ne bo
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Ko vprašal bi Helena,
mar ti sreča je zdaj dena,
pravil bi ti da nikoli,
polni boli njegovi bli so dnovi
Kaj ti je človek, sreče iskati,
kaj veselil bi se,
od misli odselil se,
kaj se ti je za veseljem harati.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Oh, odrasti!
Komaj da učil sem se leteti,
že pada po mi toča in me klati.
Sem krošnjo že poganjati začel, ah majhno, drobno krošnjico,
jo je vihar tresti hotel.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Od dela do dela
mojega telesa
bije se boj
za delček večera,
silen nemir,
up, nespokoj
daleč je zame,
smrti pokoj.
|
|
Od Athene noctua
|
So tmote tmurne težki časi,
jih bridko je stavljati v strune.
Al vem da v temi časi
ni druge mi pomoči storne,
kot podati se skoz in skoz,
ter izpiti granko kapljo v čaši.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Trenutek odleti in želji zmanjka hrana,
ne brani se moj duh usode vihre sreče,
zakaj si tak zasukala, prevarna rana,
kako spod tvojga jarma up naj uteče?
Lahko me sij obžarje na tej trni poti,
le naj, če sad bo moj'ga pravega spoznanja,
al naj zaidem se v blodnjaku vitem, v zmoti,
mar volji slepi um lahko sledi, oznanja?
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Čudne misli,
begajo po glavi,
polmrak lega na dvorišče
Klopce bele,
krog in krog
ob zeleni trati,
na eno sedem,
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Kot na nebesnem svodu,
trči dvoje pare gmot,
silna vihra, preporod.
Tako kot visoko gor,
na podu zemlje vseh mor,
narava preoblična,
za človeka večna.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Poglej ta svet,
preveč široko vprašanje.
Poglej sebe,
na meji razuma.
Poglej me,
ti si bedak.
|
|
Od Athene noctua
|
Ob posvečeni uri,
le eno mi še ostane,
da vse končam, porečem,
um naj iz pepela vstane.
|
|
Od Athene noctua
|
Glej sonce je vzšlo,
preveč visoko,
preveč veliko,
da bi bilo mi všeč.
Raje se bom vrgel
v brezno globoko,
misleč.
|
|
Od Athene noctua
|
Ta drobni cvet,
iz trdih tal
kali na svet.
Za beli dan
in za vihar
me otožnost vsa
nji je mar.
|
|
Od Puščavnik
|
Včasih se trudimo, da bi objeli prostor,
Saj si ne predstavljamo, da bi prostor objel nas.
Objamemo z mislijo in pogledom, ki ima krila.
A to so zgolj želje, da osvojimo neznano.
Tako prefinjene so vertikale in horizontale, ki omogočajo let,
da razlomijo in sestavijo pogled v istem trenutku
Ne moremo jim odreči sodelovanja.
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Ne bom si oprostil
tiste noči,
ko gledal sem tebe
izpod oči
si slačila zadnje
delčke s sebe
tvoja figura
še v meni gori
oživlja mi srce
ki govori,
da vzamem si tebe,
tvoje telo,
|
Beri dalje...
|
|
Od emily
|
Zadnjič si me prijel za roko,
poljubil na vrat
in sem si rekla,
da take popolnost ne vzdržiš dolgo,
sploh če ti piha za ovratnik.
|
Beri dalje...
|
|
Od emily
|
Zdaj so žile zgolj
adrenalinski sunki
in roke nohtni noži
parajoč sedanjost,
vlečoč nazajnazajnazaj...
Zobje se zažirajo v trpkost trenutka:
iz enega v drugega,
s tankimi premori,
kot da je sonce kletka
in so tvoji stoki odrešitev.
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 141 142 143 144 145 146 147 148 149 150 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 2775 - 2793 od 10531 |
|