Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od Athene noctua
|
Na morski obali, senčni zaliv,
sonce že skoro je zašlo
kot val ob val bi tresknil bil
v odsevu me prelivajoče je našlo.
Kakova sapa veje od morja,
kaj burka se morda okean,
kaj naplavlja mi gorja
od valov bučanja glas ni slišan.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Misli ni več,
ostala naloga je,
neizpolnljiva,
tare me plamen goreč,
sila življenja,
neustavljiva,
se zadnjo nalogo zate imam,
izpolni zvesto jo um,
ugasi mi misli,
ugasi skrbi,
sonce ti zgoraj, le pogum!
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Vetrovniku
V zatišju planin,
le krokar drami mir,
sred snežnih kopnin
duh kot nikjer.
Ta duh si ti,
gorski zrak,
ki veješ iz veršacev smrek,
iz vrh gora,
iz pod sonca,
ki vsaki si bolezni lek.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Sladek okus
bonbona v ustih,
misli eksodus,
grenikih in pustih.
|
|
Od Athene noctua
|
Poslednji odzveni naj glas
saj končno bridek je moj čas,
slišim usode zvone peti,
mi up v kali če zateti,
že utapljam se v morju sanj
kot ječeči veter, pihal sem zaman,
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Drobni ptiček,
idi svojo pot,
si mar lišček,
ki poje mi v tihot
ali si sinica mala,
ki mi poje cicido,
nemara slavec gostoleči,
ki lahno sede na vejico,
|
Beri dalje...
|
|
Od smigica87
|
Kako naj povem ti...
ne gre mi...
manjkaš mi...
brez tebe niti sonca ni...
Kaj sploh sem tebi bila...
zavrgel si me kakor psa...
kakor staro igračo...
ki naveličal si se jo...
|
Beri dalje...
|
|
Od popotnik
|
Beli grad na obzorju sinjem
raste iz dreves.
Veličasten kraljuje hribu,
iz osamljenosti
ga rešujejo
obiski.
|
|
Od Athene noctua
|
V tihmu sredogorji,
sred hribu pa dolin
na potice skorji
sonce, v kotcu tam, spomin.
Posušeni duh pomladi
spleta v vence se skrbi,
skoz presije v čast navadi,
skoz leta, še po starem se trpi.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Bojim se,
strah prerašča v smrt,
bojim se uma,
strah misli,
senčni vrt.
K soncu sem hitel,
prežgal si krila,
niso jih lepila
spoznanja smole,
so le hitela
k obličju groze,
kakor sem hotel.
|
|
Od Athene noctua
|
Vzel sem misel,
valjal po ustih,
odvrgel sidro,
pustil.
Natovoril plen,
mreže cedeče,
skusil pekočost
misli pustih,
tako se reče.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Po polnoči
je svetla noč,
lišček gostoli
zazrem se v luno,
roteč rekoč,
slišiš naju li?
|
|
Od Athene noctua
|
Oh sredi zimskega večera,
na toplem ob notranjem ognju,
sam.
Dandanes slavljeno razmerje
v meni ognja ne budi,
edino kar ohladi nemirje
je predirni slike soj luči.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
O jutru sonce se kazalo je,
v blesku novo padlega snega
kot bi opravičiti hotelo se
ko je zatelo rast pomladnega brsta
a mesec zopet bo všel
in reka tekla bo po strugi,
bo majsko pesem ptica pela
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Smrekam
V nebeški smetani snega
leži krajina valovita,
dvigajo se do neba
debla vitka v senci skrita.
Stare gospe vrše kot duhovi,
mojmu duhu slede kot vozovi,
črni mrliški, ki so mi priča v boli,
vpraskanem v kamnu, visokem v kovi.
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Grem pod skalovje,
prežeče nad mano s plazovi,
skrbi, ki jih nosim
v rovi
in mraz, trepetaje...
vsred belih planin gorim
|
|
Od Athene noctua
|
Mirno
je v temoti ranjeno telo,
zrno
v uma grudi ni jalovo pognalo.
Leži v tihoti
kot je nekdaj blo,
predaja se samoti,
pogled brez clija v nebo,
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Vije reka se v meglic daljavo,
žubori v slapičih dvignjenih nad strugo,
pritegne ji vodomec gor z drevesne veje,
preskoči zvok,
preskoči struga,
ko dobi povelje,
|
Beri dalje...
|
|
Od Athene noctua
|
Duhovi po barju kipe,
vodomec se plavi spusti
po bistri rečici,
podobe se v mukah vije,
eno samo senco pusti,
senco o svobodni ptici,
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 141 142 143 144 145 146 147 148 149 150 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 2813 - 2831 od 10531 |
|