V tebi so voščene kretnje
in usedlina goste besede.
V tebi je vse.

Zaradi tvoje bližine
si slačim gibe.
Tiste, nekam nemirne.

Zaskeli me, kakor prva rosa,
ki se beloprsto sceja.
Skozi zaskorjeno režo telesa.

kiparim kamnino
besed
da prodrem do bistva
popolnosti dveh
ki sta vse
kar ti želim povedati

saj ne zameriš
če ti odkruške
medtem
mečem v glavo

ko zaznaš parfum na vratu
in ko jo stisneš da ji čutiš život
in mehko ji primeš roko
takrat okolje ni več pomembno
glazba polni prostor samo za vaju dva

natrenirani koraki so spektakel za obcinstvo
nihče niti ne sluti da sta zaljubljena

njegov mil obraz če ti ga narišem
njena predaja. O njena sladka predaja mu daje moč
ona strpno sledi koreografiji
ker ve da mu pomeni vse

odigrala bosta svoj tango
preplet glazbe korakov hrepenjenja
in igrala še naprej
v jesenskem sprehodu bo čut korakov odmev.

danes ti pišem nekaj zate o tebi
medtem ko bereš in jaz spim
naj ti povem
kdo si v meni

ti si moje potovanje vase
in moje veselo jutro po zabavi
ti si moj veter ki me vleče ven
kot konjski topot mi je sedaj glasno srce

praviš v pismu da okrevaš
da je vročina padla proč
jaz pa komaj čakam da te ugledam
da skupaj užijeva zdravje
kot češnje in jagode sladke

kakor si šla mimo
tako sem se obrnil

prijelo me je hrepenenje
po tvojem belem vratu
Dol bi po tvojem hrbtu
na bokih bi sklenil roke
ter te obrnil in poljubil

Obrnil sem se in te zaustavil
ogovoril z nagovorom zabaval

spet je hladno v ponedeljkih
ko se sam zbudim
sedaj draga vstaja ob kavi in
in mogoče se tudi ona spominja
..vikenda
hkrati komaj čaka novega?
pri meni je tako
že v pričakovanju kratkega snidenja

delam le še prvih pet minut
potem me zajame pričakovanje
in me zbudijo
vrnejo v torek
čas pa me zopet vrne v sanje

danes pijem star kabernet
v družbi nove prijateljice
oboje je slatko in neprekosljivo
ko zapreš oči
in si je zaželiš

slano pecivo grizljam poleg
in razmišljam o njenih potezah
kako srka vino ali ..ali pač njen smeh

medtem ko pišem te vrstice
jo gledam kako jih bere in
njeno roko na ramenu
vpijam kot v večeru kabernet

Iz brazde
polzečega nemira,
se primikaš vame.

Čez poroženele skorje
prebranega šepeta,
te presejem vase.

Da nato celega
prevreš.
Mene, živega.

Ne natakaj mi vina.
Lahko me prevzame že kaplja vonja.

Takrat bom odložil vse obleke
svoje kože.
Se do krvi zagrebel vase.

Kosti želatinasto upepelil,
dokler za mano ne bo ostala
le še težka, spolzka membrana.

In bom gol, kakor kača.

Tako ne morm več živet,
najrajš' bi se šel ustrel't.
Ljubica pokaži mi pravo pot,
čeprav sem mali idiot.

Silijo me v prazen smeh,
a jaz ne štekam for vseh.
Ker jaz pač nisem tak
hotel' so se samo igrat.

Jaz pa vidim zgodbo vso,
sporočilo življensko.
In tudi nočem, ker časa ni,
okol' ga srat z napačnimi.

Z drugačnimi očmi si ogledujem
današnji čas in z njim vso dramo
množica ljudi brez cilja
vleče sebe za seboj
kot neko nujno kramo.

Notranja stališča mnogi ne poznajo
prevzemajo nase umišljeno krivdo
od osamljenosti, vse do bolezni kot karmično nujnost ali usodo.

Razburkala so dejstva moje misli
kdo vlada temu svetu in kako
okoli mene čudne so zaznave
a jaz jih čutim mogoče tudi vem.

Kaj zmore množica v tej puščavi kjer vlada vsem nevidna sila
o kateri pojma nima človek
le misli sužnja ostale so v njem.

A igra prava se je zdavnaj vnela
svetovne vojne so le ptičji spev
z njimi se bogastvo in vpliv zožuje
države sveta so zdaj njihov plen.

Ne vem od kod izvira čustvo
katero v meni zaželi
razmišljanje o ženi,
ki hrepenenje v srcu porodi.
Morda je ravno ona
izvor vseh misli in časti
saj ustvarja v meni
izjemni sklad, ki me živi.
Vsak pogled me vodi
prav tam kjer se konča
gracioznost njenega bitja
v njej pozabe so gorja.
Tako se ustvarja vzdušje
iz čustev njenega neba
pogled me s skrbjo vpraša
je tudi videz del duha?
Ne glede na sfero
ženinih oblin
iz oči ji sije
moč- nemoč milin.

Razgledni stolp v mojem bitju
je v meni negativna tvar
Lucifer mi jo osvetljuje
zelo rad mi daje jih v dar.

Tako spoznavam lastni poper
ki me v trenutku otrezni
prinašalec luči me opominja,
da so v meni njegove moči.

Popravljam se v tem spoznanju
da ni popoln tu nihče
vsak ki je v telo vstopil
ve da v njemu nekaj vre.

Prebijam se skozi notranje zastoje
sem kot v naravi sonce, vihar
razmišljam o sebi in takšnih trenutkih
prosim tišino za idejo kot dar.

V snu se pojavlja dosti prebliskov
mi nudijo pota iz idejnih zagat v javi si mislim o teh pojavih
previdno odpiram kot čebela svoj sat.

Iz moje notrine se javljajo želje
katerih odtenkov se dobro zavem nekatere so lepe umirjajoče
moji vesti so druge kot kožni ekcem.

Asfalt se mehča
v blodno brezno
mimoidočih stopal.
Avgustovska vročina
buhti in ima navzet vonj
izpare vdanih v usodo.
“Še pes si zna sam poiskati senco.”

Kraška
prostranost
skromnega nasmeha.
Neobjemljiv
lipicanski priklon
skrijem vase
za suhe ponikve.

Razigrana svežina izvorne vode,
nežna drhtavica telesnega ugodja,
počasno odlaganje vzdušne soli,
ko ponjuhan ščepec morja naježi dlako.
.
Nadvodni svet je trajno, a umetno nakodran,
sonce ga pozlačuje do osebne slepote.
Čez zapeljive podvodne vilinske pravljice
pa vodi le magija jasnosti in notranje svetlobe.

Ne gre.
Ne gre.
Ne gre.
Za čas življenja
prepoznati pravo
domoljubno čustvo.
Ne gre.
Ne gre.
Ne gre.
A če bi srce
samohotno slišalo,
bi slovenskemu narodu
pojoča travica
s ponosom
v očeh zaigrala,
ker z iskrenimi željami gre …
Gre.
Gre.
Gre.