Zlate stopinje so v pesku ostale,
V iste stopila ne boš več nikdar.
Čez hip že jih vode utvar bodo sprale.
Zakaj gledaš v pesek, neznanka, nikar.

Četudi boš jutri v blato stopila,
korak ti sluz težka spolzko oteži,
ni treba, da s svoje smeri bi zavila.
V svoj čevelj poglej, tam so zlate sledi.

Prst v rit pa kapuco čez glavo,
da kdo ne vidi katera budala
si dejansko upa, o čemer sanjajo vsi.

To kar ti posteže življenje
ne bo nič manj ogabno
če še malo počakaš
preden pogoltneš.

Žareča obla
na zahodnem obzorju
ne zna plavati,
v morju samo ohlaja
prežarjen Obraz.
Zaradi jeze, sramu.
Cel dan je gledal
svet nečloveškega dna.
Se dvojno pozna
odsev v ogledalu
morske gladine.
Bleščeči zglajeni sij
ne utopi sonca.
Z vzhoda se povrni,
žareča obla!

Pesem napiše,
da bi delček sebe dal.
Ne, ker bi rad
potvarjal,
vlival
in vsiljeval
kar mogoče vidi,
ve.

Večno kolesje žene naprej
vse, kar obstaja.
Mar samo jaz ne vidim mej
in ne pogubnega kraja?

Sem res edina, ki nad sivino
vidim rumeno
in čutim modrino
pod skorjo strjeno?

Vse bodice izrečene
ne ustavijo srca.
Tega, v kar sva skupaj zrastla,
v kot pomesti se ne da.

Ne pomagajo plašnice,
ne bleščice čez oči.
To, kar v meni je nastalo,
biser je, kar naj boli.

Je tole jezero postalo mlaka
in cerkvica na njem prozoren kič.
Se horda prenežrta mraka
vsakdanjosti v njem poglablja v nič.

Ko stvarnost več zamisli ne podpira
in za teboj ostaja kup navlake,
ničesar več ne delaš brez napake
in zdi se, da sveta um ne podpira ...

Kakšno hišo naj zgradim,
ko najin svet izgine?
Kako zatrla bom spomin,
pretrmast je, ne mine.

Saj novo pot bi tlakovala,
ko bi duša moja,
marmor in beton postala ...
Pa je le mehko tvoja.

Koliko časa že zremo v temo,
in koliko časa potrebno še bo?
Preden dojamemo svet,
ali nam bo kdaj padla žlica v med?

Praznih pogledov tipamo,
praznih glav spotikamo.
Čakamo na luč,
morda še na zlati ključ?

ne zapiši
svojega imena
ne zanima me
kdo si
samo zadihaj
da začutiš

Iskrena, prijazna, iskriva, vabljiva,
je pesem, ki času kljubuje.
Besede domače, kot slastne pogače,
ko kakor odmev med nami potuje...

Ostaja v spominih, ponovno spet vabi,
kot žarek prebuja te v dan,
v mislih, spominih, ki vselej se vrača,
ko jo prebiraš, nisi več sam...

Časa je preveč te dni
tako malo ga je
nič ne morem narediti
dolgočasim se

se minute vlečejo kot ure
ure hitre so sekunde
utrip življenja v momentu
živim v počasnem ambientu

Sedel sem na obali blizu Splita
in čakal katera Muza se bo oglasila.
Je lep metulj nad cvetom sklenil svoja krila.

Ja, moja Princeska v vetru se je skrila
in na uho mi pesem milo prišepnila -
svoj drug obraz ponoči je razkrila.

Igrajva se tam dol v senci
sama sva, skupaj sva
iz peska delajva si kupčke
skrivaj pošiljiva si lupčke
sama sva, sva oba
noben ne bu tu naju motil
malo igro nau zalotil
ta peskovnik najin je
še grad zgradiva
smeh in ples

Zid, stena tukaj
vrata, okno tam
zvezde so drugje

glasba, ki je pokvarjena
pes, ki ne laja več
polomljeni ljudje
svet v steklu

v obleki stojim
vidiš me
slišiš me
hodim tu
pogovarjam se
neroden sem
razumeš me

Sem danes se počutil kakor bog.
Vse svoje Muze sem spoznal
in Grannus-Apollo sem tako postal.
Se tako zaključil je iskanja krog.

Me je Velika Boginja razveselila
in me s spoznanjem obdarila.
Je Muzo plesa mi razkrila,
njej pa plesno krilo podarila.

Dviga se bela zastava, kriči
poraz in predajo nevidnih ljudi,
ki umirajo v želji doseči nebo,
a njih svet je mnogo premajhen za to,
v malih lupinah se skrivajo sanje,
velike kot njihova vera je vanje,
odpirajo se proti soncu zaman,
brezbrižno zavrženi, vrženi stran,
nevidna je njihova duša, dokler le
neslišno odmeva, a ko glasno zamre,
v bitki vnaprej izgubljeni krvava
se dviga v nebo zadnja bela zastava.