Spet nežno pesem veter je zapel,
topolov v vetru slišim nežen glas,
ob Muri me je v vsem prevzel,
pesem vetra rahlo v jesenski čas...

Jesensko listje postlalo bo s preprogo,
v čudovite barve vse bo odela,
te povabila da sprejmeš vso lepoto,
začutil njen boš čar, ko te bo objela...

Vedno, ko pesem me spomni na svet,
ko solze predaje raztapljajo led,
a vem, da nikjer nihče ni vseved ...
Takrat se potiho v nov dan podam,
kot prej že, a vendar na novo spet.

Pot je naporna,
ampak nebo je jasno
in ti me držiš za roko.

Zaupam ti, ker ti veš,
kako dišijo najine trave.

Prisegam na jutri, čeprav živim danes
in včeraj mi s tabo bilo je lepo.
Prekladam spomine, skregane s sabo
in dobro vem, prav je, da ni več tako.

Drobna kepa
zasajenih puščic
leta zapičila so jih
v sredico
bol
ki z jutrom
skrije se
v ogledalu

Ni zmeraj lepo.
Me kakšen strt drobec
potisne v temo
in burja strupeno
prilepi ob steno
del Ščita samo.

Ko bo zadnja kaplja sreče
na prepihu zledenela
in še ena tiha pesem
bo v odmev potihnila;
ko bo trava posivela,
kje bo reka upanja?

Tu sem, ljubim in verjamem
in le včasih jokam, spim.
Ko pa prazen nič zajamem,
v upanje se potopim.

Če ubiješ moje sanje,
ki jih nosim polnih rok,
pa ostane mi spoznanje,
da lahko sem spet otrok.

Tik zatem, ko na net-u je lahko ugledala
simbol Duše Dvojčice, Morskega Metulja,
se mi je Bela Čarodejka na mailu oglasila
in mi čudovito sliko leva s krili podarila.

Lepota narave
se v očeh mi krepi
prelepi predeli
so strast za oči,
ne maram zastranjen
izumetničeni kič
napada umetnost
deluje kot bič.

nad strehami
kjer misel
begavo
konce lovi
kjer je samota
kot zrak
in voda
blizu dotika

te miselne sladkarije spevno pripomorejo, da spet odfrčim na svoj planet prosojne vesoljne iluzije, kjer je vse in nič in mleko in med, saj jih sam kreiram in si vladam v sladkem trpljenju s slepečim žezlom.

Voda teče prek gora,
izvira iz tvojega srca.
Dolgo in dolgo potuje,
vse ovire premaguje.

A vse se enkrat konča.
Tam na koncu sveta,
visoko z neba,
padajo kaplje dežja.
Na moja ramena
nalagam si težka bremena.

Moji živčni končiči rastejo
in nekje za nevednostjo in zlobo
je gora,
ki jo moram še preplezati.

Ker imajo besede olupke
kot breskve:
za zobe zatikajoče,
tanke in kosmate

Spet sem v mislih s teboj...
Saj ne zato, da bi ti poklanjal rož,
da bi te objemal v daljavo,
niti ne da bi ti ponujal mesečino,
da bi pometel pajčevino na dnu morja...
te razveseljeval z željami, nedosegljivim,
le zato, ker se želim s teboj pogovarjati,
občutiti toplino besed, misli, ki naju vežejo.
Nič drugega, le to.In to mi pomeni veliko.
Sem morda skromen v pričakovanjih ?

Prolog:

Na Braču, sončnem otoku, ob obali morja
se zopet starodavni boj za Ljubljeno odvija.
Lepa Helena na naš čolnič se bila je vsedla
in čez široko morje se peljati je hotela.

Prozorno vlažna rdečina,
ki para severno nebo,
je vpela vame bolečino,
ki zaklepa jo slovo.

Če je pesem ženska,
kje potem sem jaz,
da bi ji brez ihte
pogledala v obraz?