So stvari,
ki lebdijo
v polju nezaznavnega,
ker dobro skrivam.
Ampak tebi
pokažem.

Ko bo zadnja kaplja sreče
na prepihu zledenela
in še ena tiha pesem
bo v odmev potihnila;
ko bo trava posivela,
kje bo reka upanja?

modra naj ne bo modra
in voda naj ne bo mokra
zakaj kdo bi določal
kaj je dobro kaj zlo?

saj krave vodnice le
krave bodo ostale
in ovce morda
bodo šle same na pot

Kot knjiga se ti odpiram,
ti pa me vztrajno bereš.
Užiješ vsako besedo,
ki ti jo sporočam.

Začetek je že daleč,
konca ne bo.

Skupaj sva večna. 

Siva pot je do zelenega griča vodila,
vsako soboto Ložnica utrujeno,
a zvesto nama je sledila,
ob koruznih poljih sva hodili,
nato za lesenim mostom na Pretrež sva zavili.

tonika dominanta
opojnost
iščoč obraza
ki bi spominjal nanj
sedem minut čakanja
zadostuje
le en klic in on
on se bo predramil
njegova polovica pa
se bo osamljena
odpravila spat
spije zadnji kozarček
noč se spreminja v dan

Ptice letijo visoko v nebo,
letijo, letijo,
daleč v neskončne modrine strmijo.
Tudi jaz si želim biti ptica.

Hrepenenje...
to silno, neskončno...
Kot grom v viharni noči,
ki išče svobodo,
da odda svoj glas,
ki je tako veličasten v vsej svoji popolnosti.

Telo bi stalno me slepilo
zapeljevalo bi me v strast,
a jaz s platonskim nežnim žarom
bi prvo nudil to v slast.

Mesene igre to ne znajo
moj um takrat še ne drhti
zato s telesom vodim bitko,
umirjam ga z vseh strani.

Vaja je, ja.
Vse na svetu je vaja.
Še zmage in porazi
so samo vaja.
V naslednjem hipu
gre vse naprej
in vse je tako kot prej.
Za nekoga že.

Prišla sva do nasipa
tiste reke
in tam obstala.
In bi tako tam stala,
gledala, mirovala
še na veke,
če te ne bi takrat,
čeprav slepa
(ti si rekel: lepa)
in gluha (zate: brez posluha),
čez brzice popeljala.
Pa sva šla.

Za vajo nežno ubijaš.
Nisi narejen za to.
Nikoli ne boš mogel ubiti vešče,
ne kateri jezdiva oba.
Vešče gredo na luč, ti pa jo privijaš.
Mečeš orle z najvišjega okna.
Utapljaš ribe v studenčnici.
Pogubljaš kamele v brezpotju puščave.
Volkove za kazen naženeš v divjino.
Gledaš mene.

Povej mi, ali spiš?
Naj te še enkrat vdihnem,
Nikar se me ne spomni,
ko zjutraj se zbudiš.

Povej mi, ali spiš?
A ne poglej me še,
Čeprav bom legla k tebi,
ne, ne premakni se.

Najina ljubezen ni trdna kot kamen
saj od nje je ostal le oblak prahu
vse mavrične želje žareče kot plamen
so se stopile kot sladkor na dežju.

Zdaj usahnil je najin potok strasti
bodočnosti ladja se je potopila
drevo pričakovanj vse bolj se suši
u potoku solza se bova umila.

Le kje bi lepih rož iskal, nabral,
Poklonil jih tebi, rad bi daroval,
Če vrtnice bo nežen cvet rdeč,
Dobila boš poljub iskren, ljubeč...

Morda nabral ti bom marjetk,
Na tratah čudovitih lepih cvetk,
V šopku bo še drugo cvetje,
Ki jih krasijo skozi vse poletje...

Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
To sem počel večkrat, zaradi ljudi, sebe.
Nekako se počutiš da si v družbi drugih.
Pri sosednji mizi zagledam starejšo gospo.
Najina pogleda sta se srečala...
Lahko prisedem k vam, me je vprašala..
Prikimal sem, misleč, imel bom družbo...
ko je s tresočo roko vzela svojo skodelico kave,
Veste sama živim, hčerka me obiskuje poredko,
Vnuk pa je v tujini, naprej študira,
Ponosna sem nanj, tako rad me ima...
Ko prihaja mesečno domov me obišče,
Vselej, tudi rož mi prinese, ne pozablja me...

Rada imam noč,rada imam noč, ker je lepa, rada imam noč, ker je gluha in slepa za skrivnosti in ni človeka, ki v tišini njeni ne čaka ga uteha.

Hodim po parku in gledam cvetlice,
vse diseče in cveteče,
bele, plave in rdeče,
iščem pravo,
ki pokazala bi mi sreče,
a kaj ko so tako majhne in ranljive.

Poberem nakupovalno
papirnato vrečo;
vanjo naložim:

vse mavrice večne
vse sanje srečne
vse ptice bele
vse misli vesele.