V rdečo zemljo presušeno
staro grčasto drevo,
že pred veki posajeno,
čaka dežno kapljico.

Sivo sonce je pregrizlo sluzaste oblake,
zaobjelo mrzle jase in pregniti gozd.
Svoje suličaste žarke je zarilo v mlake
in kot pajčevina spolzka vleklo se čez most.

Ne vem mogoče pa ni nasilje...
Če kdo trpinči, zmerja, ponižuje, grozi.
Da se moraš umaknit k znancem na varno
Ds se mu , ko pokliče policijo maščuje...
Celo prepove stik z otroki, vnuki
Seveda z zahtevo, da prekličeš ovadbo...

V temnih nočeh,
ljudje Črnih oči,
korakov srd žalost v dlaneh,
stopajo ob prepadu življenja brez moči.

Zazrti v preteklost,
zadeti ob prihodnost,
kot zid,
ki ga ni moč podreti.

Jutro me je prebudilo
našel sem se spet ob njej,
ležala čisto je ob meni,
a jaz presrečen kot dan prej.

Nekaj naju je zvezalo
nisva mogla se raziti,
kot da v krog sva se vklenila
iz katerega ni moč uiti.

Prazen sem.
Brezbrižen,
neviden.
Brez cilja in sanj,
brez upov in novih spoznanj.
Prazno je moje srce,
ki od ljubezni umira.

Čas teče
vse mine
le bolečina ostane.

Ne mine nikoli
kar je
ranilo srce.

Z orjaškimi zrkli
je izlegel jajce zarje
noj kaganove palače.

Morda zatuli prefekture,
Taklamakan in svilno cesto,
tjenšanske breskve sinekure,
pijani švist mongolskih lokov.

Ustnice razprte promenad
besede v nedrja Teriona,
ko sonca luščijo s fasad

brez usmiljenja.

Beli križi znoja formalina
zavrtih slačipunc s Siona,
da dežuje tesna pelerina

brez usmiljenja.

Moje življenje me oblikuje
točno poznam svoj položaj
vse preizkušnje, ki jih prestajam
posledice čutim, z njimi sem zdaj.

Ko bo duša odšla iz svoje trdnjave
mislim telo, ki ga smrt potrdi,
takrat se na njej bo pokazálo
iz kakšnih osnov jo resnica drži.

Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal,
ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki,
za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal,
ko te besede votle, resno prenehal sem jemati...

Obljub od vse povsod postala že je moda,
ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba,
A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba,
Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba...

Kje si princesa iz mojih sanj?
Vidim tvoje solze, ki padajo na dlan,
Čutim v srcu, da ti se bojiš,
Strah je za šibke! Vem, ti več si želiš.

Trenutek pred neizbežno
dokončnostjo
se je raztegnil v stoletja.
Otrplost nemoči
jo je zamrznila
v trdo nepovratnost.
Ko je zakrčenih čeljusti
gledala, kako je šel,
dirjal v brezno,
ni niti trenila.
Le koža ji je olesenela..

Ko bo Deklica ušla s podstrešja,
kamor jo je s svilenimi
vijoličastimi nitkami
opajčevinila lastna davna želja
po nadzorovani brezmadežni gotovosti,
ki se je kar čez noč
preoblekla v platna grobe ujetosti,
bo vedela.

Tu sem, da ti pokažem zvezdo,
Tisto, ki ima najlepši sijaj,
Tisto, ob katerih te vzvoki mesečine popeljejo,
Popeljejo v sanje na vsak košček sveta,
V tvoj svet lepot tisočerih barv, zvokov,
Tam ,kjer se počutiš varnega,
Kjer si daleč od vsega kar ti ponuja dan,
Morda se boš v sanjah pogovarjal,
Čutil prisotnost tistih, ki te imajo radi...
Jih zaželel ob sebi začutiti.

Skozi mene se rado prepleta
moč tihih nebeških glasov,
odzvanjajo mi v telesu
kot pesem jutranjih zvonov.

Nočem v sebi realnost
za mene je dan le dokaz,
da človek živeč v oblakih
je skrivnosten kot lunin obraz.

Gledal sem tebe in tvoje modre oči
polne smeha, sreče in življenja radosti.
Tvoje rdeče ustnice so dajale nasmeh,
poljube strastne in dotike najinih teles.

Gledal sem tebe in tvoje modre oči,
ko v temi ugašale so vse luči
ostala si edino ti, popolna in zame edina
od tega ostala je le poezija.

Bilo je enkrat,
ko je bilo tenko platno
prihajajočega večera
še čisto mehko.
Vse dopuščajoče.