Naj mi nekdo podari rožo. Tukaj in zdaj naj me ustavi... samo rožo.

Vijolično. Rada bi bila zasanjana deklica s priprtimi očmi in glavo, zatopljeno v vonj rože. Rada bi gledala v cvet in še malo sveta. Ta večer.

Razgrnil si svoj svet, tisti grenak. Tisti svet, ki ga živiš z zaprtimi očmi, v katerem se dušiš.

Razgrnil si ga po vsej sobi. V tej sobi sem sedela jaz, brez besed. Pila sem kavo, ki si mi jo skuhal, še mleko in sladkor si prinesel v nahrbtniku. zame. In potem si govoril.

Življenje se ti v dveh dneh postavi na glavo pa spet nazaj, še v toplejšo barvo.. Morda tako zaslepljujočo, da sploh ne vidiš odtenka.

Pa ti ni mar. Zapreš oči, ker imaš samo trenutek.

Pretvarjaš kaos v obliko,
iz packarije delaš sliko.
Boš smrt predstavil kot življenje,
naivnim vsilil svoje mnenje?

Kdo si? Po čem hrepenš? Kdaj tiho zajokaš? Kje te svet najbolj boli? Kakšne so te oči, ko se bojiš? Kdaj jih zapreš?

S kom poslušaš veter in ptice? In kdo posluša tebe? Kdo te boža po laseh? Kje ti je toplo in varno?

Punčka s čokoladnimi očmi.
V rokicah maslen rogljiček.
Nagajivo s slike se smeji,
njene misli proste kakor ptiček.

Ničesar ne govori,
samo oči zapri,
saj že vse razumem,
v naročju mi zaspi.

Kaj je, punčka, se ne moreš odločiti;
si že nehala iskati se, ne veš, kam iti?
No, povej, si že iz vseh kozarcev pila,
si že vse tramvaje, vlake zamudila?

duša moja ranjena
srce zakrnelo spi.
Misli moje s prsti
rišejo poezijo dveh
nikoli dokončanih
zgodb dveh svetov.
kjer bičata se
strast in strah,
kjer oba dobivata
a nihče ne zmaguje.
Je tekma s časom
in je izgubljeni čas.
Vlada praznina in
vlada privlačnost.

Hočem, da je zgodba srečna
srečna bom, če bo.
Srečna sem, če si ti srečen.
Če si srečan z mano, je lepo,
če ne, je tudi dobro,
da si srečen z njo.

Prebivam
v horizontu.
Vertikala me prebada.

*

Korak pogumen.
Peska v čevlju - malo.
Kaj pa blato, kaj pa blato?

*

Terapevtska pesem za zasvojenje od pornografije. Bistvo je na koncu.

Obsexed ( ... poezija ....)

stojimo v vrste postrojeni
z bajoneti in čeladami
da se lahko ustavimo pred ogradami
in nekdo zakliče - Mirno!

tečna, da kar trpim od same sebe
in ne bom se ti opravičevala
ker si v resnici kriv ti
saj samo ponavljam tvoje besede
in pravim, da nimaš pojma, kaj bi rada

to je dobro.

Naslednjič reči še, da sem lepa in pametna.

Veš kaj, veš kaj?
- ne, sploh ne veš
zato meni zmanjkuje besed
da bi ti povedala
veš kaj? - ne ne veš.

Brigitte je te ecrie que je t'aime...

Sol na žulje žge (je DonJuanovo žalovanje)
ko ta večer se nepregibno sklanja v noč!
Čakal bom temo
čakal bom mlačno termiko da zdrsi z obale

Spet ves sem v solzah,
spomini se bude,
Rane v srcu boleče,
v meni globoko tle,
Kje zdaj si do moj,
od kod moja bol,
Daleč so štorklje najlepše,
predaleč prekmurska polja...

Ne vem kaj naj še rečem, z mladino je križ,
Bo včasih najboljše, če ostajam le tih,
Besed sem že sit, če ful, kul le poslušam,
Da sem fosilen, povsem sem obupan..

Cel dam tam v sobi spet glasba rohni,
Menda ful dobro, me glava boli.
Brnenje je glasno, ef ena, bo to,
Motorjev v igrah, na glas premočno...

Vidno prizadeta, malce zbegana,
s hlipajočim glasom me vpraša dekletce;
Striček, ali morate tudi vi spat brez večerje ?
Malce zbegan sem nekaj zamomljal...
Veste, če nočem atija pomagat spat dat...
Vsak dan popoldan ga kdo pripelje domov...
potem se mamica joka, ker je spet pijan.