da bodo še zadnji srečni
mogli umreti
se bomo trudili
do konca in kraja
nesrečni

podlo

Tako ekstremno svobodni,
da bomo svoje zlate glave dali pokopati
v najmehkejše svile z vonjem po kašmirju,
medtem ko nas bodo grizljale ribice

verjetno tako neverjetno,
da bomo zaželeli ne umreti ampak biti
nadpopolno ovekovečene steklene krogle
in znotraj njih ribice vsem na ogled.

Dvanajst polnoč tolče zvon,
otrdeli prst je moj na petelinu,
tiho bližam se votlini njeni.
Plaho gleda zenica me njena.

Plaho gleda zenica me njena,
kriči v perje včerajšnje pečenke,
roki njeni iščeta oporo.
Sablja reže nožnico preozko. 

Svilena voda s tvojih je obrazov,
name padala prek strmih skal
je morda kriva sliva zrela
ubrana s sosedovih je tal?

Ruvala si me iz jarkov češenj poželenja
sam ostal sem, nem, oropan moškega ponosa,
bolečino čutil iz tvojega sem pika, osa,
sla že davno šla je v drugi vrt zelenja.

Moj pogled se lupi čez pejsaž v mlečnem razcvetu in se
prek razkropljenih žil razmočenega okna precejajo misli

Govorim o tistih liskah in vadim kakor da res se žarčijo v celuloid
in jih z očmi požiram ker si domišljam da bom nekoč prenesel vse
kot disfunkcionalnost iz skladnih kompozicij in razumel za kaj gre

So jesenski oblaki v poletnem
nabiranju vročine ki pluta skozi
zrak in...
...pod vekami non-stop persuasion
kako vrti kalejdoskop nekega
dvoma.
So pronicljivo in strpno minute,
ki režejo v zavest (oster je zob,
tanko rezilo)

Kot magnet se me je misel oprijela
naj še zdržim na poti svojih želj
kot dež, ki suho prst namaka
se v meni polni čustveni predel.

Prazen sem kot mnogi so med nami
ne čutim kaj mi hoče izreči dan
vidim le kako se čas odmika
v mraku gledam sij tisočerih zvezd.

Z vzhoda in zahoda, severa in juga
tvoj duh iz same zemlje vzet
nad preročiščem pa vzlet
z namenom
zame.

Boš jutri že znal pogledati vase,

boš zrl še v pusto bleščavo,
ali bo grdo minilo,
ali bo lepo že gnilo,
ko znal boš spet leči v daljavo

Si
ki te ni
ko je dolgčas le dolgčas

in me ni
da si ki si
ko sem dolgčas ki te naredi

Ko tonejo oči
v nabranih resah
nebesnih Spokojev
poletnega obzorja
prav preden se zgosti
v jasno črnobelo
drevenenje trav v papirju
se ponavljajo vse barve

Lahko bi tekle besede

Lahko bi tekle besede kot potok, kot reka,
kot harmonija čarobnih trenutkov,
kot duša, ki poje, kot misel človeka,
ki srečo živi in občuti ljubezen.

Lahko bi se zlile kot dež blagodejen
na polja, ki čakajo dar iz oblakov,
lahko bi kot mavrica tkale zavezo
v loku namesto milijonov korakov.

Medtem ko razglabljam, kako
naj povem,
kako naj začnem,
kako naj zavijem, pokrijem,
počasi razkrijem,
kako naj polepšam,
kako naj šokiram in tebe pritegnem,
kako naj premamim pogled ravno sem,
kako naj zrimam,
kako v vrstice razvrstim in kako naslovim...

Mladenič, nedavno bil otrok,
njgov stas je zaskrbljeno slok,
stopil pred življenski je obok.
Za njim najlepša pot je prehojena,
leta bila so to navihana,
veselja leta neobžalovana.

Vprašajo ga tu velika vrata,
prestopiti mora jih oseba vsaka,
če mogoče ve kaj naprej ga čaka.
Mladenič z rameni le skomigne,
utriken sreče z uči mu švigne,
nevčakanost korak mu vzdigne.

Vrnil vas bom v čas pred enajst tisoč leti,
ko so kot elevator delovali energetski centri
preko njih prihajali so v našo dimenzijo
učiti svet kako kovati srečo z duhovno energijo.

Od tistih časov je Judeja sveta zemlja,
kjer dviga se nad vas Megiddo gora veličastna
tam so duhovne sile odločale bodočnost sveta,
v zraku in ravnicah izpred hribovite Galileje.

Imel je sanje,
da bo za vedno zaspal...
Moč, ki to več ni bila,
željo, da ne bi občutil bolečine,
da bi se poslovil brez slovesa,
da bi za seboj pustil nedokončano...

Na dlaneh sinjega neba,
beli labodje letijo,
železna srajca vleče tja,
kjer celo leto v miru živijo.

Oko strto človeka zavaja,
vidi le tisto kar želijo,
ko gredo nekam tja,
kjer sonce zahaja.

Čas zapravljenih sanj beži,
nabran prah na njih leži,
pozabljena misel na lepoto,
pozabljen čut je za svobodo.
Okove zdaj natikamo si sami,
tirani človeštva mi smo z Vami!