Pasti temnih sirot

Kaj mi hočeš, senca južnih si planot,
gol pred tabo stojim, mižim,
tvojih dolgih prstov se žalostim,
strupov grenkih govorjenja hihot.

Upanje do radosti grude črne,
že davno vzela je sodrga bleda,
bolečina globoko v iztrganemu srcu ne mine,
s svojo mrzlo roko,zaman; ga obuditi hočeš?

Vrtinči se pesek in bela svetloba
in kapljice vode se dvigajo v zrak.
Nagnito se listje vali preko groba;
so rekli, da v njem spi neznani junak.

Tam daleč morje kliče.
Ker slani kipec sem,
zatrepetam.
Vsa iz peska sem,
a se ne bom sesula,
prelepljena sem
s silikonskim kitom
močna, tvoja mala.

Vila Kresnička res je lepotička,
njeni lasje so nežni kot svila,
njene oči zelenomodra laguna.

Morski kamen v obliki čolna,
ki me je spomnil na Metulja.
Tudi tu je simetrija
in simbol Tai chi-ja.

Učenec Modrosti vpraša:

Dlani kot pri molitvi
razdeli val Kreacije na dvoje.
Plavam ob ostrini polotočka Šilo,
ki prebodel je Jadransko morje.

Ko sem te končno srečal,
bila v ljudskem si obličju
in v tvojem sem naličju
največjo lepoto gledal.

Ljubiti je vedeti, Poet!
Vedeti neprizadeto.
Sprejeti že vzeto.
Dati predano,
vzeti nežno prepoznano.
Imeti rad je
kljub praskajočim srdom
brez drhtenja oprostiti.
Kljub grapam preglobokim skupnim
brez obotavljanja pustiti.
Preprosto iti,
hoditi, pasti v neznano.

Pojem, da lahko letim.
Gledam, da se ne izgubim.

Tečem, da se prebudim,
božam te, tako občutim.

Sanjam, da lahko zdržim.
In da obstajam, mislim.

Morje, udarjanje valov ob obalo,
vonj po slanem, prijetnim.
Visoko nad gladino galebi,
ki glasni, z naglim spustom opozarjajo na sebe...

A sonce žge, zareže se globoko v kožo.
Rahel veter je le obliž na bolečino...
ko pordečela prosi hlad,
nežni valovi, lesketajoče morje pa vabi, vabi.

Noč se bliža...
Noč in z njo sanje.
Morda si bom zaželel zvezdni prah,
hoditi po mavričnih poteh,
iskati zaklad na dnu morja,
svetlobo jutrišnjega dne.

Večni ognjeni prostori
živite svoj tempo in čas
do vaših neskončnih daljavah
bolj slabo se čuje moj jaz.

Energija se vaša odbija
v stenah visokih gora
vem dobro kaj hočete reči,
ne bori se proti Boga.

Ni spoznanje, le iskanje,
to kar zdaj imam.
Ali bolje reči: nimam,
sproti vse razdam.

Nimam rok, ki bi grabile,
kar je mojega,
pesmi rada prepustila
mnogo sem tega.

Zdaj, ko vse vem,
napišem.
Tega, kar je in je bilo,
nikoli ne izbrišem.

Zdaj, ko sva spet tu,
kjer sva bila,
bi dušo dala,
da nikdar več
nikamor
ne bi šla.

Čutil sem bolečino novega sveta,
Začutil trpljenje, tvojega srca,
Ko lahko bi ti pomagal, ko bi vedela,
Da v življenju ni edino kar si zvedela.

Zdaj si sama in se sprašuješ: »Kam odšli so vsi?«
Rada bi, da vse besede, zlato postale bi,
A dojela si, da v življenju ni tako lahko,
Mnogokrat se trpeti mora, daleč je nebo.

ne maram besed ki jih nisva izrekla
ne maram smeha ki sva ga tajila
na tisti danko sva si še lahko dala poslednjo obljubo  

Danes je zadišalo po daljavi
v mali vaški luknji.
Vse je pravzaprav
dovolj oddaljeno
bi se lahko reklo.

Njeni koraki stopajo v neznano,
telo ji je od slabosti bolano,
želela bi nad zemljo lebdeti,
a ptica brez kril ne more leteti.

Samo še bleda slutnja starih dni,
počasi po prašni poti hiti,
njene misli so daleč v višinah,
sprehaja se po temnih prazninah.