Neznani moj,
ti vendar veš.
Bistvo najpreprostejše
prostosti
je predrzno težko:
lahkotno prepustiti se.
In brez oklepov, ledu
dojeti, da smeš!

Iščem besede,
tiste tihe, nežne in skrite
nekje na dnu srca.

Bežijo pred mano,
se skrivajo v temi,
težko jih je uloviti,
ne želijo na svetlo priti.

Pravljica se ti podpiše na roko,
te v večnost zaznamuje,
obroč vaju še močneje poveže,
poskrbi da se objameta.

Dvigni se v letu,
odpotuj v paru v drug svet,
prepusti se mehkim perutim,
naj te ponesejo daleč stran.

Pojava v temi, dolga obleka,
temni lasje in vitko telo,
se tiho približaš,
postoj in poglej!
melodija opaja,
čas ne obstaja,
vse je njeno,
glasba ji mami telo,
svojo misel z gibi prodaja,

Z mavrico v rokah
me tiho popelješ po zelenem travniku,
z energijo v nogah
pozdraviš me bolje kot pri zdravniku.

Zelena trava valovi,
sončni žarki božajo bele cvetove,
najino srce nežno hrepeni,
samo midva gradiva svoje svetove.

Počasi zapreš utujene oči
in se pogrezneš globoko vase,
pozabiš vse skrbi
in misliš le nase.

Odpreš svojo skrhano dušo,
misli odletijo daleč stran,
zapreš se v samotno hišo,
neznan svet pride na plan.

Misel nate še vedno zaskeli,
ko solza se utrne, srce zaboli.
Daleč nazaj seže najin spomin,
zadnji zagreni bolj kot stari pelin.  Ne, nočem ležati v tujih rokah,  a ne morem veslati v starih vodah.  

Ko sem v veter skrila krike,
ki so iz mene vreli,
prebarvala sem temne slike,
šla v čas bolj beli.

"Caffe Latte" se mi peni
in promet je mal' preglasen,
a na to - pogled je jasen,
zanj sem plačal zadnji penny.

Hudičevo seme si vame vsadil,
tiho, počasi in nežno si to naredil,
zdaj raste in se širi po mojem telesu,
lepo mu je kot v devetem nebesu.

Luna sanja moje sanje,
vsako noč se pogrezne vanje,
vse je tiho, to mesto spi
in tako nedolžno se mi zdi.

Ničesar mi nisi vzel.
Pesem si mi dal.
In ji pokazal pot
iz mene.
Pesmi, večni vodi.

Ležem vanjo, ko lahko.
Nežno.
Bolje je tako.

Pretresla jo je moč sinjine,
preplavila ji je telo,
ko sonce se je rano vzpelo
v skladu z notranjo željo.

Živela mlada je na vasi
z nekaj starimi ljudmi
ostala sama je med njimi
vsi fantje nekam so odšli.

Iz naše vasi
vodita dve poti.
V sosednje vasi
peljeta obe poti.

Bil sem vajen teh poti
spoznal sem jih na svoji poti.

Zaklali bomo svinjo.
Danes, najkasneje jutri.
Debela je, zrejena in poldrugo leto stara.
Saj ne, da nam je šunke treba
mesa na sploh in pa klobas.
Zaklali bomo svinjo našo,
zato ker kruli prenaglas.

Pegasto dekle,
ki je še včeraj pela
in prosjačila za pest drobiža,
so danes našli mrtvo.
Prebodena je izkrvavela.
Nihče ni slišal
njene krike na pomoč.

Šele, ko sem prišel ven iz sebe,
sem videl, da je moj klobuk poln zvezd.
Čeprav sem ga otresel,
so ostale notri in se niso premaknile.
Le zvezdni prah se je usul.

Odpiram okno ozvezdja,
katerega ne poznam.
Vanj se vselijo
nepovabljeni,
katere ne poznam.

Počivam. In čakam.
Parrusia ali ercomen?
Tudi v tem je življenje.