Le kako naj pozabim nate
morje ? Veš, da galebov klic še vedno
slišim, takrat sem prvič zrla vate.
Si strastno poljubil nebo ... za vedno !

In nesebično brisal meje stvarstva.
Iz popka prebujalo se je telo,
si celil brazgotine siromaštva,

Nisem si mislil,
da sem lahko
tako srečen,
če na Piccadillyu
pijem s tabo kavo
in gledam,
kako življenje teče.

dolge so poti kadar ne veš kampotem sanjašzelene oaze
in bele ptice

Rišem.Zdaj.Tu.Melodijo.Lepote.
In je ni.
Popolnost.Izdaja.Vse.Čakre.
Ki jih ni.
Obstaja.Vesolje.V. Katerem.Planet.Samo.Zame.

Na cesti sem sam nikogar ni,
Ljudi ne poznam vsak pogled stran beži,
Po cesti zdaj tavam brez drobtinice sreče,
Kdo se ustavil bo, vsak nekam teče.

Po svetu se prevažam z belim mercedezem, v katerem položim vse najstnice.
S svojim velikim kurcem pofukam karkoli še diha; včasih tudi kar ne diha več.
Dajem lizike otrokom in jim jemljem nedolžnost.

Poreče laž, se spet usti...
Prav vse je prav kar govori, 
V besedah moč neizmerna je,
Ljudem je všeč, želijo me....

Je moja strina rekla mi,
Da vselej vsak prisluhne ji,
Naj dan bo noč, kjer koli pač
Prijetna sem, ni važen čas...

Sreča svoboda in mir
so osnove in smisel življenja
to so edine poti
so umu iz duše povelja.

Sreča plamti iz miru
nevezanost nam jo podarja,
osvobojen si od vseh vezi
posvetnost ti jih le ustvarja.

Če bi znal,
bi zavrtel čas nazaj,
obrnil bi kolo,
in pozabil na slovo.

Ura je dve zjutraj
ura je dve

na mizi polno papirja
na postelji polno
oblačil
Danes so bile razprodaje
in sem kupil,
ta nova oblačila
še sveža in dišeča
po ljudeh
meni neznanih

Divji konji
s peno v gobcih
drve po planjavi.
Sonce na nebu
zažiga savano.

Strmim skozi okno...
Opazujem bes naravnih sil...dež...
Ko neustavljiv veter uničuje kot za šalo, odnaša, lomi...

Strmim in razmišljam....
Kam nas vodi odnos do narave.
Pričakujem, da ljudje spremenimo miselnost zdaj...

tu didan essem na
šelna tle htvojog
la vole ka koje
mogo čeko pate ni

Z bolečino pišem pesem,
solza se utrne mi.
Kolikorat še bom jokala,
za tabo, ker te ni.
Hudo je in še boli.
Čas zaceli rane,
a spomin ostane.

Čutiš,
da je
morje tvoje?
Veliko nas
misli,
čuti enako.
A morje molči.
Ve, da sem
jaz njegova.
Si ti.
Mi vsi.

Slišiš brstenje
jutranje rose?
To so odmevi
mojega večernega
ječanja.