Spati v butiku Laure Ashley
v rožnato-parietalnem vzglavniku
in biti vprašan: »Are you okay Mister?«

Jus' waitin' for me gal.

Še preden se razkadijo meglice
in z lopato preganjaš zimo z dvorišča
in ponovno posije sonce.

Povej mi le, da rada me imaš,
Vem da ti, to še vedno znaš,
Dal sem ti vse zvezde z neba,
Skupaj srečna sva bila.

Miren je dan,
a v srcu kot valovit ocean,
ljubim te a ti spuščaš me v
globoko brezno,
kjer ni niti rožice upanja a čutim da sem ti tudi jaz vse.

Obračam besede. Kapljajo iz mene.
Napišem - prečrtam. Zradiram, pustim.
Kako naj pobarvam jo, da ne ovene
prezgodaj ta pesem, se Niča bojim.

  EDEN JO NE OBVLADA

Na milijone knjig, je na policah nešteto besed, v umu ljudi
do zadnjega diha, iščemo vsi
tisto besedo, ki vse nas živi
vsak ima svojo, jo išče lovi
želi da jo sliši, od vseh ljudi
le  malo je njih, ki jo dobijo
si jo vtisnejo v dušo, kot melodijo
in ko jo imajo, jo zopet delijo
nočejo sami, živeti z njo
dobro vedo, da je premočna
saj tudi je, kot živo srebro
ne moreš imeti, sam jo lahko
ona je tista, ki te živi
življenje samote, jo ne ulovi
zato dragi človek, se za vselej zavej
da je to ljubezen in sam Bog v njej.

Ugrabi me princesa mrčesa,
in sredi gozda sredi črnega drevesa,
in to v sredo,
ji moram reči, da ni mi do plesa.

Razložim ji da sem bolj tako tako
da pa ima lepo drevo.

Zakaj mi vedno daš številko
a ne javiš se nikoli?

Je res tako težko reči
poberi se
dolgolasi frik

Napisal sem pesmi 3.
A naredil napako tako,
da sem spet razmišljal
Neumna poteza,
zakaj še za možgane ne obstaja proteza?

Kronika brezdelja.
Vsak dan je nedelja.
Včasih tesnoba,
vedno lenoba.
Mir.
Vse kar sem si vedno želel.

Sedim v temni kuhinji
sivina se vali prek mesta
kot mulj po rečnem dnu

odpiram okna

ne zmotijo me poki strele
ne osamljene oči
svetlih stanovanj

Kaj ti bo premišljevanje,
če vse pozabiš.

Kje je dobra rima,
ko jo rabiš.

Smisel lahko zlahka ujameš,
a vsak dan znova?

Ta pesem,

Pretekla,
pozabljena senca
se vrača
z okrutnostjo časa.
Zagon predrznosti
v meni
se zanjo
kdaj pa kdaj zmeni,
jo narahlo poboža
po beli grozeči glavi,
pomiri bese, se pripravi.

Ko sreča nima svojega imena;
ko je za večno izgubljena;
dolgi hodniki, kjer se moj ego izgublja;
nešeta vrata brez izhoda;
mrak z vojnem po dimu;
oči, ki ne morejo več videti;
moje srce, ki ni dovolj;
pograbi me pero, ki me nese daleč stran;
obsodba na vprašanja z dvomom;
obstajajo le moji prazni koraki, ki so bili storjeni v upanju in želja, da bi našla svoje ime...
Raztrgani listi hrepenenja.

Cimer me je zalotil pri
masturbaciji

Vse je bilo že tako lepo
misli so postajale mehke
kot stopljeni sir

Dolgi četrtek
mogoče prideš jutri
jutri bo petek
in prišla boš z vlakom
od daleč
da bi me videla

Že cel teden sem sam v tem stanovanju
v moji sobi.
Redko grem ven, čeprav so dnevi
vse bolj svetli in vroči

Uživam v samoti, ki ji včasih pravim
lepota,
mogoče je to težko razumeti

Modro je nebo
nad Rudnikom
kot bi otrok razlil
vodo, v kateri je mešal tempere

O, poletni čas
čas brezdelja in vročih
ljubezenskih zgodb

Še eno poletno popoldne
v Ljubljani
belem mestu

Sedim na balkonu
in ugibam, kaj počnejo ljudje v bloku prek dvorišča
Mogoče kuhajo pozno kosilo
ali se ljubijo
v vročem brezdelju
morda ležijo, zboleli za gripo

Morala sem narediti nekaj veličastnega
tistega karirastega dne
s premočenimi čevlji,
da je bog zamižal na obe očesi
in mi dovolil preroditi se.