Nikoli mi ne bo hudo postalo,
ko gledam v slapove vodnih plasti
kako živo vibrira ta zvočna zavesa,
ki pada in pada odkar človek živi.

To res ne more biti le voda
v njej je živa življenjska tvar
tekoči kristali so njeno bistvo
v očeh se izraža ves njihov čar.

Gledal sem jo iz mraka praznine
stremeč brezhibno v njeno ljubko telo
njene oči iz reliefov Egipta
zaznale so tiho, da so objete s strastjo.

Kdor nima volje do zdrave presoje
in zdravo vizijo, zakaj naj živi
takšnega hitro demon izrabi
dokler ne poklekne od nemoči.

Vznemirjenost se ga je oprijela
po prvih prelepih dnevih, noči
lepoto stanja je ljubosumje prevzelo
mu spremenilo um v skrbi.

Ni znal presoditi njene ljubezni
še manj o sreči in vezi z njo
iz nedrij je slišal drugačne glasove
da jo je samo hinavstvo in zlo.

Opazujem rosenje trave
jutro je
in jutro pozna mojo čistost.

Zato me ljubkuje.

V veter položi slike
in v kaplje na koži odtisne spomin
sestavi oblake
in vzvalovi moja morja.

Tvoj obris pušča daleč.

Dokaj je peres pisalo o dogodkih njega dni,
a poet vsekdar drugače videl, čutil je stvari.
Da je svet pokvarjen vemo: vidimo in slišimo,
kdaj je pesem skrpucalo pa lahko še čutimo.

Ervin Fritz je pesnik vrli, ki ostro vihti pero,
da z umetniškim vtisom, meša drek in seje zlo.
V težkih časih komunizma ritolizil je oblast,
a sedaj, na stara leta, našel novo si je strast.

Danes loščim želje.
Tudi tiste, povsem zarjavele,
prebiram v dlaneh. Previdno, previdneje.

Le obdrgnem jih in razgrnem. Pod sonce, vetrove.
Čez vse dni, ko sem drevje
obešene kože.

Dokler se dokončno ne izvotlim vate. Kakor reka.
Polna zatrdelega mraka
nad težo presušenega poletja.

Vase sprejemam ves zunanji svet polnim si prazna skladišča vpijam v svoje neznane globine vzrok za bodoča grobišča.

Kaj je spoznanje in z njo resnica s katero je vsakdo med nami vpet kako najti srečo za temelje duše saj sem gol golcat izrojen v ta svet.

Zaznavam v sebi razna nagnjenja dvojnost mišljenja spontanih želja preplavlja me vsega notranja svoboda in raznolikost vseh čustev sveta.

sonce v vseh očeh
v vseh očeh vesolja
vesolja polna črk
vsaka črka šepeta

vsi šepeti v pesmi
pesmi na vseh listih
na vseh listih kaplje
v vsaki kaplji sonce

Boj med ovnom in mačko se nadaljuje,
ničesar ne dokaže, preveč dokazuje.
A=A v formalni logiki,
o tem si niso na jasnem niti sorodniki.

Okusi so seveda različni,
o njih se ni vredno prepirati.
Ravno prav, ob pravem času,
kdor hodi počasi, hodi varno.

Sleherno zlo, rodi novo zlo,
če gre lahko kaj narobe, bo tudi šlo.
Če se kaj zlorablja,
to še ne sme biti prepovedano.

Radio igra,
luč je prižgana.
Glava se ne da,
mi spati ne pusti.

Nič nisem storil,
kako me peče vest.
Dvignil sem roko,
jo stisnil v pest.

Udaril po mizi,
da bi me minilo.
Osebno v krizi,
kaj se je zgodilo?

Kritičen sem,
nisem pa zloben.
Želim samo,
vsem da, bi dobro šlo.

Vsi bili bi vaseli,
srečni in ne tečni.
Z družbo zapeli,
v mladosti večni.

Prijazni do soljudi,
iskrivi in šaljivi.
Pripravljeni pomagati,
ne drugim škodovati.

V dežju in sodri,
spekter čustev.
Filmski kadri,
vrtijo se v glavi.

Ljubezen naju je,
bridkosti naučila.
Ljubezen naju je,
za vedno ločila.

Črni kodri, modre oči,
nič več o tebi ne želim vedeti.
Potrebujem čas ne bo lahko,
pozabiti, to ne gre, kar tako.

Nekaj na njej,
moj mir skali.
Nekaj na njej,
skomine vzbudi.

Nekaj na njej,
bitje srca pospeši.
Nekaj na njej,
za kar je vredno živeti.

Nekaj na njej,
dolgo mrzlo zimo prežene.
Nekaj na njej,
led stopi in voda odteče.

Kamor pogledam povsod ljubezen,
samo jez sem sam, nevezan.
Rad bi se kregal, pa se nimam s kom,
ogovoril bi jo, moj jezik je zvezan.

Poišči me, izgubil sem se,
ne najdem poti domov.
Vrtim se vrtim, končno ugotovim,
to ni pravi naslov.

Njeni zlati lasje, grafit na steni,
ona je črnolaska, sedaj bodo problemi.
Ne piši po betonu, povej ji v obraz,
napiši ji pesem, kot še nisi nobeni.

Sebi v sramoto in duši v breme,
skrojil in sešil sem pesem za njo.
V mislih jo imel brez gela in kreme,
zavoljo tega obraza, sedaj rime pojo.

Pandorino skrinjo s tem sem odprl,
bolečina in nemoč sta privreli na plan.
V spoznanju starosti, saj tega ne smem,
razmišljal in pisal v resnici bolan.

Trezna glava tega ne odobrava,
samo zaslepljen, mogoče nepotešen?
Ovnova glava, nasilo se zaletava,
v svoji zablodi, deloval sem neubogljen.

Prebiram si kože.

Iz obešalnika
razbarvanega pogleda,
jemljem vsako zase.
Razpiram med prsti, kakor razlito življenje.

Pomerim jo. Na kratko.
Vso trepetavo
in bledo.
Da jo takoj zatem odvržem. Raztegnjeno.

Presneto...

Barvno sem gluh,
ton rumen ali zelen.
Težke note, sedaj pa pruh,
glasbeno sem posušen.

Oranžen posluh,
v omari potemnel.
Modri okus,
je za vijoličastega zapel.

Radio igra rdeče,
TV na črno vleče.
Rožnata me vedno sleče,
bela najraje kleče.

Jezen,
razočaran,
žalosten.

Neumen,
neučakan,
zamerljiv.

Primitiven,
neodločen,
zapraljiv.

Zaslepljen,
neustrajen,
neiznajdliv.

Imaš me
položena sem ti k nogam
skrivam sence pod tvojim oknom
kljuvam ostanke
in vem
da jutri obstanem.

Čeprav me nebo klofuta
in se mi smejijo bogovi
za hrbtom mi rastejo trnji
in globina temni

še vedno podplati letijo
čez obzorja nebes.

Sanjavo se prebijam skozi noč
srce me klofuta
in vesolje me briše s seznama.

Ne znam se upret
in ritem pojočih besed
je neznanka za mojo razlago.

Nisem tista
ki se ne spozna
in danes je preveč sivih gnezd že spletenih
preveč je
ne zmorem
zdaj grem -