Blagoslovi mojo osamljeno dušo, da si spočije v objemu Tvoje veličine.

Ti Edini veš kaj potrebujem; ne zavajaš, ne spletkariš in ne lažeš.

Moti se tisti, ki slepo moč meša
med ustvarjalne sile moči
veter, požar ali val morja
ne ustvarja ničesar,
ko se moč mu splahni.
Ustvarjalna sila je enovita
zaveda se sebe in neomajnosti,
je pra osnova in nosi ime
se človek ne vpraša,
ker ve kdo to je.

Izgubljam se v temi, srce se mi ustavlja... Bežim pred sabo; vse, kar je bilo nekoč živo, tone v pozabo.

NAJ TE VETER ULOVI –KJER SI, NAJ TE MISEL DOSEŽE – TE OBJAME, NAJ TE VINO OPIJE – DA NE TONEM V POZABO.

NOČEM SE KRIVITI ZA NEKAJ KAR NISEM STORILA, KRIVA SVA OBA, A RES SEM TE LJUBILA.

Globoko v morju tisoč želja leži
le ena je moja,
ki se kot svetnik sveti,
le ena je moja, tista,
ki si mi jo podaril ti.

Sveti se kot biser, a je ne vidiš
sveti se kot toplo morjem, ki ti vzame dih,
ko ga sonce osvetli, a je še vedno ne vidiš.

Iskri se kot največji ogenj,ki lahko gori,
pa še vedno bo nevidna,
iskri se kot tisoč kresničk na travniku,
a še vedno je ne boš videl.

V sebi hranim zvezek,
težek, zlepljen iz raznih listov,
Majnih in velikih,
skritih, preperelih,
debelih in pretankih,
raznih oblik, različnega šumenja,
gladkih in zmečkanih, obrobljenih,
požganih, prepognjenih,
pretrganih na pol, obrnjenih navzdol,
polepljenih, sušenih.
Modrih in rumenih.

Poletje diši po bodoči jeseni,
diši po pretekli pomladi izgubljeni.
Diši po kozolcih in travi požgani,
poletje diši mi po prazni Ljubljani.

Dobrotica je sirotica:
Ima samo dolga krila
In dolge rokave
V tisočih odtenkih sive
In misli, da je to krasno,
Slepa za skladnost
Barv in harmonijo
Krojev.

Po mizi si stresla orehe
in mi natočila kozarec vode
Zdaj jeva in pijeva
in sva čisto tiho

Ozračje zemlje je ogromna leča,
ki poveličuje jutranji dogodek sonca
razjasnjuje moč Njegovega vstajenja,
ki je na križu dokončal
za nas posvetno delo.

Kresnic spet tisočero v poletju zaživelo,
v nočni ples na jasi stotine pohitelo,
prijeten vonj po pokošeni trati jih povabil,
na nočni ples svetlikajočih ni pozabil...

V tihi noči zadrgetam,
ko nebo se sesuje na zemljo.
Le črnina okrog mene
in prazna tišina
se rdeče barve preliva v črno.
Ostajam brez besed,
ko svet se ruši okrog mene,
ko se vse podira,
le prah se dviguje.
Ostaja le sivina.
Niti vampirske palete ni več.
niti čustev v noči.

velemesto vedno polno ljudi
jaz pa z balkona
strmim v Eifflov stolp
razgaljeni Pariz
nebodigatreba
beli žarki nad množico
angeli ki se spuščajo z neba

Ni čudno da si jo izgubila,
ljubezen tvojega srca
saj gledala si bolj široko,
a v masi ni več ljubega.

Kot gozd prepletajo se moški
med njimi čustva posplošiš
ne slišiš pravega odmeva
v množici ga težko dobiš.

Kjer vrh Triglava seže v oblake,
pogled v nižino je privlačen lep.
Pobrskal med skalovjem, bom iskal,
da našel bom planin teh cvet...

Kot gamsove steze, poti,
planika v soncu zažari,
le veter, lahen bo dotik,
ponesel bi s seboj je mik...

Tu v gozdu sem te našla, kjer narava še diha ljubezen samo.Drevesa dihajo skupaj z mano, tvojih oči se spominjajo, da ne utonejo v pozabo.

Potovala sem po življenju brez nasmeha na obrazu,z veliko solzo na srcu in skrito grenkobo v očeh.

Spotaknila sem se ob kamen velike spremembe in se zaletela v ljubezen svojega življenja.

Spoznanje,ko se me dotakneš,kot sončni žarek toplo presenetiš,me vsak dan znova odpelje v svet sanj,kjer lahko diham z odprtimi očmi,plešem zaljubljeno pod zvezdami,in ko začutim tvoj pogled na mojem golem ramenu se zavem da sem srečna.