V trenutku nemoči I


Iz njegovi oči je sijalo sovraštvo,
Z vsako kretnjo je hotel pokazati nestrinjanje,
Bolj sem se odmikal, bližje mi je bil,
Nekaj med neprijaznim, strah vzbujajočim,
Brezkompromisno usmerjenim...
Oblil me je znoj, zakrival sem roke.
Za trenutek je obstal, potem pa, potem...
Se od nekod prikaže gospodar, pokaže s prstom...
In z repom med nogami je odšel, kot na ukaz.
Niti zalajal ni, pa vendar sem se zbal,
Le razkošje zob, v vsej svoji veličini je pokazal,
potem pa pohlevno odšel, pes seveda...

Ovenčan z mislijo deklet,
ki so nosile v sebi željo
telesa svojega strasti
in globlje dušne vsemoči.

Omogočiti so le hotele
toplotno zvezo s svetom želj
so te se hudo vmešale
v vrtinec notranjih povelj.

Dajte mi toplih noči,
padajočih z balkonov mesta,
v urah posušenega perila
zvonovi, golobi, kazalci,
pest spominov v žepu
in pozibavajoča hoja -
najti naslednjo posteljo
in prišepniti tujemu srcu,
naj joče magnolije tvojih
neizsanjanih sanj.

Televizija gori v prazno.
Zunaj brni avto.
Vse je porazno.

Dovršene ličnice,
pregažene
z neprizanesljivim trajanjem,
vdrte oči,
opečatene z žarki let
in temino noči
in v linijo posmeha
narisane ustnice
nosiš,
ko greš mimo nas.

Na jetra mi greš,
za izkoriščanje le živiš,
povzročaš le težave,
s tabo vedno je le križ,
zbudi me iz omame,
prekini te pijane sanje.

Neverjetna izmuzljivost
nejasnega objekta poželenja
je pregnala toplo zamaknjenost.

Obdobje miru v vrtovih dolgčasa.

Drevo, ki se spušča in dviga,
ptica, ki kroži z lačnimi kremplji.

Veš, da je tudi belo včasih črno
in če razumeš, dan je tudi noč.
Je v ženski moški, in je pleve zrno
in nič je vse, izguba pa pomoč.

... zanetil si požar
zlevil se je v bes,
ki buta ob stene papirja.
Izgubljeno se ne bo vrnilo.
Brez vesti si me oropal.
Tvoja veleumnost
je požgala semena.

Obnašaš se kot otrok
in pričakuješ, da te ne kaznujem.

Puščava sem sredi trebuha
fatamorgana v objemu popka
vsi drugi se odžejajo v oazi
samo ti se izgubiš v tretjem svetu

ves dehidriran in nemočen
ko le še ljubiš vršičke mojih vulkanov

Spet je tu
Tisti znan občutek.
Samo čas je vedno spremenljivka. Čas! Spolziš kot nočna mora.
Le malokdaj zajameš v vedro
Zlato ribo, luskavo in jedro,
A mene vedno.

Ni iskala tiste sreče,
ki jo čutiš, ko si mlad.
Ona je samo hotela,
da bi kdo imel jo rad.

Blato do potolčenih kolen,
megla kislo ponika.
Rdeča krogla hoče,
pa ne more
vziti.
Ženska nemo kliče,
otrok brez vdiha joka,
on
mora,
hoče iti.

*

Danes, vem, bom znova taka, kot še včeraj sem bila.
Tista, ki te nežno čaka, čeprav Vulkan žge iz srca.
Ne izgovorim je ... te besede, je že preveč izrabljena;
brez njenih sva klišejev bede v to zgodbo že povabljena.

Ne čudim se zakaj so moški
ponoreti do deklin
dobili so težko nalogo,
a dan jim je samo en klin.

Z njim suvajo in iščejo,
a niti ne vedo
zakaj jih silna moč vse vodi,
da bi delali le to.

Tu ni ničesar več.
Hrepeneča želja po življenju je umrla.
Ekonomija propadlega.

World War III. Se bliža.
Ostanki civilizacije kopnijo.
Rdeča kri po strugah teče.
Lepo je,česar ni.
Denar, sveta vladar.

pritrjena na okensko polico čakanja
zakaj se ne potrudim?
bobnenje nedosegljivega raja
strune dežja na meni
kot tvoja potna roka

izdana dlan se dviga nad večerom
rock balada šumi na krilih odprtega okna
I don`t wanna miss a thing

Me pot vodila kjer Vipavska je dolina,
Kjer vas je KOZJA PARA,
Pogled na gozd trnovski jo obdaja,
Vrnivec potok, postani tam, prijetno ohlaja...

Težak je boj, v bolezni bolečine,
A nasmeh z lic njenih ne izgine,
Verjame v jutri, sončen lepši dan,
Da bolečine v noč prežene, kam drugam..