Če sem kdaj bežala
sem zbežala v prostornino tvoje želje
žrtvovala svoje jagnje
pogoltnila tvoje seme
kot se za pridne deklice spodobi

Takrat so se ribe praskale pod plavutmi
in ti si me vrgel za plot
kot da ti nisem bila dovolj velika žrtev

Vsakič je prvič.

Naj vstopijo
s kopiti svinca
v pijanem galopu ,
pod prepoteni obok poletja,
pod vijolično razsute oblake,
pod dišeče konture tvojega bitja,
med senčnate dišave novega sonca.

Vriskajoči glasovi sosedovih otrok
v stari omari obešalniki štejejo atome samote
prašne rulete se valjajo po zraku enakosti
prav v mojo sobo zvonec razglaša neugodje
dolgčas išče zavetje v hiši
tukaj imamo ga dovolj

Vseh barv navajeno oko
zre v tvoje rdeče telo,
ponikneš v noč,
brez vsakega utrinka solz
na dah izpiješ mi vso moč.

Sveža limonova in zelena,
citrusi polni vitaminov in grenkobe,
kristalno belo vazo prekrivajo koprene;
prebadajo občutke večne tesnobe.

Brez rime tekla so mi bleda leta.
Dojela nisem, da trpkost vsakdanja,
tegobe, stiska, jok in žalovanja -
so jeza bolna in le včasih sveta.

Bodi gora, zgodba moja,
neizpeta snov.
Bodi moja
hrepeneča
skrita pesem
sočna.

Voda nepoklicana, ne stopaj mi v oči.
Veš, nočem te spustiti ven, čeprav me še boli.
Ne sili izpod veke mi! Zakaj megliš pogled?
Naj dovolim poplavljati, utapljati svoj svet?

Kot kamen trdo je srce,
Ki ljubiti noče, vendar ve,
Kot solza, ki je ni, čeprav iskri,
Da čas brez čustev preživi...

A tudi kamnu čas se izteka,
Kot v gozdu je dorasla smreka,
In jo posrka, čas vase vzame,
Še preden kaj občuti, to dojame...

Med jastrebi in vranami
je ena ptica bela.
Usmeri ves svoj ritem v njo,
da bo poletela.

Razkriti nazori mladih otrok
prebadajo navlažene popke cipres,
sončnica se obrača za klicem
beraških rok,
in ulica duši rast popolnih dreves. 

odmev v prazni glavi
sledi neznani pojavi,
ki grize in trga razum
od nekdaj že zbleden um.

list papirja raztrgan na košcke
želi sestaviti ga ta delcek pošte,
ki prispela da osreci custvo
od praznine že dolgo pusto.

Čustva so se poglobila
v njej sem videl božjo sled
govoril sem ji o tej lepoti
jo edina imela je od deklet.

Nočem umirat svojega življenja tako.
Nočem se amerikanizirat, drogirat, definirat.
Kva hočem?
Se sprašujem? se sprašujem, ko dobro vem,
Da vem, kva čem.

Z novim jutrom, z novimi močmi, odpravljam se v dan
a nekaj manjka mi. 
Oči pomanem si,  si kave zaželim...
njen okus predrami me,
v realnost me spusti

Turoben dan se je ovil nad njeno glavo
oblačnost videla je prav povsod
jo mora v snu premočno je tlačila,
kako močno želi jo moški rod.

Poznala je pomen pohote,
ki od njih jo je čutila,
a ni si znala raztolmačit,
zakaj se v snu ji je zgodila .

I.

Riževa polja
so kalilnica
za neizpolnjene sanje.