Tale dež
je čisti blues
za mimobežno dušo,
ki čisti
prag in poje.

Saj
res je,
kar mi praviš.
Dovolj bilo je vsega.
Stoj, počakaj malo,
lahko pomisliš
vsaj?

Tvoja lučka dogoreva,
ampak še živiš.
Še bi rada košček dneva
čeprav že nemiš...

Postoj,
ne hiti v daljavo,
ostani še malo,
da veselila se boš
družbe moje.

Bila je mala deklica,
vsa nežna in sanjava.
Njen svet bil je gozd,
nabrežje, majska trava.

na steni je bilo zapisano
njegovo ime.
strmela sem vanj,
kot da ga vidim prvič,
kot da ga ne bi ljubila,
kot da mi ne bi ubil duše.
obrnila sem se, in odjadrala v
nov sončni zahod.

Pa tudi če to so le sanje
in tudi če nič ni res,
hvala,
hvala,
da čutim,
da vidim,
da dobro slišim na obe ušesi
in imam svoj barvast red.
Na trenutke ljubim prav cel svet!

... navdajaš me s srečo
in grozo, ki duši,
da sem del te vrste.
V predelu pod grlom in med srcem
čutim vzhičeno radost;
"kako ljubeče bitje zmoreš biti ?"
"kako dobroto zmoreš dati svoji vrsti ?"

Gledal sem z ladje
nastajanje valov
lopatice so potiskale
svoj vodni ulov
valovi so se širili
vsak na svojo stran
izginili so šele,
ko je priplula v pristan.

    Izkušnja 

So mlada leta zapeljala
me daleč tja v skriti log,
kjer name žena je čakala
enakih želj in golih nog.

Prijatelji odhajajo, ostajaš sam.
Ne vidiš jih,  a jih držiš v spominu.
Prepoznaš jih, oni te ne vidijo.
Ostaneš sam.

Sam si, v samoti, v temi.
Nihče ne sliši te, ko kličeš njihova imena.
Rad jih imaš, oni se te ne spominjajo več.
Živiš le še v spominu.

Tečem po travniku, prelepi naravi,
čudoviti, cvetoči, brezkončno veliki,
obsijani z veselimi sončnimi žarki.
Narava vpije "Svet je lep, ne bodi tako siv!
Bodi srečen, da sploh si še živ!"

Deževni dnevi
so objeli naše vratove
z vlažnimi dlanmi Atlantika.

Lasje so se skodrali
v pričakovanju nove ljubezni
in človek s titovko v kavarni
je razlagal o vojni.

Bomo tihotapili nafto.

V krču
Nespregovorjenosti
Vsa tista bežna tkiva
Tišine

Vesolje diha skozi življenja
v meni vibrira njegov utrip,
to kar mi daje bi mu rad vrnil,
razumevanje vsega je moj izdih.

Gledaš jo z zaničevanjem

ampak vem da nekje v tebi 

še vedno kljuva sladek vonj

po pozni jeseni

ko si ji naredil otroka 

Niča lačni kristali
utripajo omamni tok
ožilja trojne ljubezni.

Najprej psihedelični veter.

Nato eksplozija
vijoličnih plamenov
in spolna svoboda.

svet je tu, ker je, he, he...
mi smo tu, ker smo.
še boli, kar je bilo
pa kaj,
ko me ne bo, bo že prešlo...