Povedal rad bi kaj nekoč se je zgodilo :

Stoletje več od tega in noči je že minilo...
Graščak graščaka k sebi v goste je povabil,
Pobral še zadnje od tlačanov na oliko je pozabil,
Kokoši, kravo je rejeno, tlako večjo, slastno, obilno...

kadar sem ptica
mi pusti leteti
kadar sem ptica
mi pusti lebdeti
kadar sem ptica
pusti mi peti

Morda boš jutri zrela, Pesem,
počakaj zdaj še v meni!
Umiri konje, hitri Kočijaž,
ne ženi jih tako v dan rumeni.

Ko jutri bo oblak prekril to bedo,
morda še bolj bo rima onemela...
Utišaj nepremišljeno besedo!

Ko Jaz mi uide čez sanj domovanje,
še preden do konca zatisnem oči,
je dana mi možnost vpogleda, spoznanje,
da brez tebe v meni me skorajda ni.

Ko človek pride do prelomne točke v svojem življenju, se sprašuje kam zdaj. Ali je resnično to kar živim sedaj tisto ali bi naredila še kaj več iz tega.Seveda bom!

Oblak v steklenici.

Bralec pesmi, govorov, novel,
postal sem sonce, moč, nevihta.

Na tramvaju igram kitaro
in starka me opazuje.

Bordel ljubezni.

Lajež divjakov v noči
je poslal oznanjat luno dnevu.
V šepetu škrtanja pod nogami smo iskali plemena,
zamrznjena v gazi blaznežev.

Steklena jutra...

Vpiješ z oglodano mimiko v slepe oči
besna na libido...(svoj?)

V steklenih jutrih tišina slepcu je pekel

Stopinje, ki pustila si jih v meni,
čas ne briše.

Ob tvoji podobi še njen glas zamira,
odmeva tiše.

Čukasto sem gledal,
ko beseda je tekla o ježih v želodcu,
ko ljubezen prelevi se v občutek

Ne pošiljaj gizdalina iz oči
s pozabljenim leskom se skriva

zavita v žamet sivordeč,
beseda,
preprosta, iskrena in čista,

Legel sem s prižgano lučjo
...prišla si,
s cvetočimi očmi, ne meneča
se za mladost,
ki je pozabljena visela
v besedi bližnjih
iztegnila si dlani in
mi pustila, da se te dotikam tam,
kjer me čutiš.

Lajež divjakov v noči,
je poslal oznanjat luno dnevu.

V šepetu škrtanja pod nogami
smo iskali plemena,
zamrznjena v gazi blaznežev

Prepričana v to, da ne kontroliram svojih čustev,
pogledala mi boš v oči.

A vendar izguba glave, ki vodila bi jo neizprosna sla,
zakrila moje ni poti.

Samota, zaradi katere ljubiš,
skozi tkivo strmečih oči,
ki te le za trenutek
pustijo samega,

KJE SI?

ne vem, kako se je začelo, a
besede iz kleti so obvisele
nekje med metulji v želodcu in
raztrganim spominom.
Zdaj z ledenimi betonskimi nogami
capljam za tabo,
iščoč v sebi neandrtalca z
najnežnejšim krznom

V megli silikonskih oči
trkava na tuja vrata...
...lom na opravičilu...

Tujka si v meni

S svojimi grehi,
prav po mišje plaziš se
v moje drobovje.

Iz neder bolščavih krokarjev
aritmično obujaš speči
utrip srca...

Ognjišče moje duše, ki poje o večnem ja;
uresniči tvoje besede in me zazibaj vase;
tvoja resničnost nikoli ni bila samo tvoja;
skleni svoje roke in mi podari tisto malo sveže krvi, ki jo še premoreš;
lahko te ljubim, ker te moja bližina ne oddalji od mene;
bodi moje jutro in moj večer;