Kako naj vem kaj se dogaja
pod pokrovom tvoje glave,
si obljubil mi ljubezen,
ker ti množica ugaja?

Se ti vse nejasne sence
izostrijo v mojo sliko?
Nama usojeno življenje
preživeti srečno skupaj?

Tvoja koža diši po oblaku raztrganem tik pred poletno nevihto ko dež vztrajno trka na najina zagrnjena okna

Ne moreš, pa hočeš? Boli te in jočeš?
Ne veš, kdo si, kje si, preveč je vsega?
Še čutiš, pogrešeš in sama si, čakaš?
Dovolj je, odnehaš, trpiš za oba?

Želje po miru in spokoju
čutim v sebi, a ju še ni,
ne počutim zato se nič na boljšem
tudi v meni je iskra, ki rada vrešči.
Tu smo na zemlji, vesoljskem igrišču
povsod same tekme in boji,
za prevzgojo ljudi,
vsak je vključen v lastne zamisli,
kako bi premagal drugačne ljudi.

in je
iz kart
prerokovala
morda boš
maja
mila 

Vzamem te med ločje s sabo,
v zeleni gozd,
na prostorno košenino
in pod rečni most.

Pridi z mano tja na jaso
lezi v mehki mah.
V praprot bi te položila,
vem, da te ni strah...

Povzpel sem se visoko nad oblake
v mislih namreč sem lahko povsod,
pristal na gori sem visoki,
obdani z množico njenih otrok.

S spoštovanjem me prešinila je misel
kako visoko nad vsemi bedi,
kot mati nudi iz ledene skrinje
vodo življenja, vsem ki so lačni in žejni.

Si lahko...
žalostna zaradi veselja,
lahko jokaš od sreče?

Smeš...
kričati v tišino,
se smejati v praznino?

Sestavila bi stih, 
stih poln naju.
Stih, poln obcutij.
Poln čustev, ki jih gojim do tebe.

Ljubezni, sovrastva, razocaranja.

Podoba umivajočih zob-
ljubezen.
Kupi zmečkanega papirja-
strast.
Nekje za neskončnostjo je konec,
nekje za koncem neskončnost.

Ležiš ob meni
kot kup prežvečenega mesa.
Z jezikom drsim po svojih ustih,
po zobeh, po dlesnih, po nebu,
iskoč esence tvojega starega okusa.
Pa ostanejo brbončice nevzburjene.

I.

Drakarji v Tuilerijah.

Polnočni valček Albertine,
boemski ples tujonske vile,
grobov razpokane spomine
Morrisona, Sartra, Baudelaira

pojem:

Zapoj mi pesem poet.
Škrlatne stihe življenja,
o njej poj, ki je ujeta
v ograde mojega hrepenenja.
Bodo rime, zrcalo želja,
vulkane ljubezni v meni zbudile,
pogasile čakanja nemir
in luknje mi v času mašile.

Ujetnik sem.
Okovi so v peklu skovani,
od prekletih ljudi,
pozabljenih v večnosti.
Trgam verigo preteklosti.
Je vpeta v jeklene spomine,
v leden čas pretekle zime.

Požiram solze.
Vsaka solza bi lahko bila beseda.
Sem le morilec lastnih misli,
jih z izdihom dušim
in maskiram z nasmehom.
Priznam.
Morilec sem.
Vsakič,
ko ne povem,
da...

Ko se vrnem,
te bom čakal z razprtimi rokami.
V očeh bo objem gorel.
In tiste češnje
na hribu pod tvojo hišo
bodo pražnje oblečene
dišale v belih cvetovih.

Jokavo nebo kliče po soncu,
ker so trave site solza.
Naveličani oblaki od sramu zardevajo,
saj se otroci ne bojijo več njihovih senc.
Luna pa šepetaje kliče veter,
ker si želi s pogledom božati
zaprte oči sanjačev.

Božajoč šepet večernega vetra
iz dreves narek preslišanih besed.
Sit lakote glasno hlastam po ostankih dneva
igraje štejem zrna minut.
V svilenem curku po gladkem grlu
počasi pada moj čas.
Zrno za zrnom...

Nocoj, ko nate luna pazi
prislonjena na okensko polico,
se ti prikradem v sanje,
priplavam s tokom domišlije,
in ti v misli vtrem
čarobni prah ljubezni.
Da zjutraj preoblečem
novorojeni dan
iz te ponošene ti srajce
v mavrični pajčolan.