Večer.
Čutim goloto jeseni
skozi šepet zaspanih besed.
V ritmu nemira iščem dobtine
zastavljam vprašanja
urejam nered.
Jutro.

Je izbrisala noč
zadnje veselje z obrazov
in so posilile žalost
zvezde z belo svetlobo.
Maske sitih ljudi
pa privlekle
meglo izza hribov
da lahko so zaspali,
lažnivci, hinavci,
na trdih blazinah skrivnosti.

Stanovanje je odraz človeka!
Potrebuje trdne temelje, kot so
delavnost, poslovnost, brezkompromisni cilji, moč, hlad, prezir.
V sodobnem stanovanju ni prostora za kaotičnosti kot so
ljubezen, nesebičnost, sanje, sočutje, radodarnost, umetnost, razum, človečnost.

Pa kaj potem,
če si malo žalostna,
če se zdi ti,
da zate jok je
fraza bistvena.
No, daj, kar joči.

Dost nas je zbranih,
k' se gremo razne frke.
no, vsaj takr't
pr'hranjen je
pogled na face vaše mrke.
za uno skupno
kao žurko
vsak en smajl
prispeva;
ne rab'm druzga n'č
do jutr'šnjega dneva.

Polbog sem
pod krošnjami ograj soseske,
spolzim čez veke nikotinskega ugriza.

Dal si nam življenje
bogato pogrnil mizo
človeška pamet bo pokončala
kar je vzklilo v tvojem vrtu.

Rojevam samo sebe
brez popadkov potiskam
s solzami močim ... ?
Ne vem kam naj stopim ?
V robidje zapletena
zagotovo bi bilo manj muk brez korenin.
Pošiljam S. O. S. pticam

Tečem, da bi ujela rep
že dolgo nazaj,
ko so izdelali umetno vabo.
Obrisi so kristalno jasni.
Iz teme se oglasi;
"Ti pa tja v tri dni živiš,
ker rep ne uloviš."

Raste, raste bela trava,
več zelena ni.
Ni svetlobe, ni toplote
luč več ne gori.

Teče, teče v potokih
bela, bela kri.
Nič več rdeča, ni škrlatna...
bolečine ni.

Tako je tole
S piškotki taraf
Najedla sem se jih
Do grla do oči
Pa vsakič znova
Stegnem roko
Da bi prijela
Česar ni

Zadah slepih besed
je obvisel v času.
Mi do zraka ne pusti,
ovija glavo v celofan
in se s temo pajdaši.
Jaz pa jezo nahranim s posmehom,
z ledenim pogledom utišam utrip.

Srečo razlivam po brezčasju tvoje bližine,
ti pa s pogledom sušiš kaplje vsakdana,
da izpuhtijo še tisti zadnji, mrki obrazi.

Me srečal je zidar, po verzih vprašal, naj pišem jih, Da veter jih ne bo odnašal, ker veter je kot ura, kazalcev nima, ji moč v verzih vzame mraz, ko pride zadnja zima, mimo tvoj bo čas...

Zakaj jokam
danes,
jaz, tista, močna?
Zakaj danes,
ko sem čisto sama?
Zakaj ne jutri,
ko me boš objemal?

Prsi so oči spominov.

Nekdo drug v tebi
in večer melanholičen.

Kako sva srečna.

Ni čas za pesem,
ki te v slabo voljo spravlja,
ko jo prebereš,
Le čas tvoj dragocen zapravlja...

Res lepša tista je,
Ki v ljubezen te pripepelje,
Kjer moč besed je,
Vse grdo ti v dobro zmelje...

Nasmehni se dekliču , ki poljublja,
Ko ljubezen v objemu mu obljublja,
Le rinkca brani se, fosilna je navada,
Kar danes ful kul , moderna je razvada...