Skozi globine prihajaš
daleč od ptic, ki resnično letijo
in nosiš naročje neba.

Nekaj v meni strašljivo igra.
In rime nocoj ne molčijo.

Kričeče stojijo
in razgaljena sled je zarisana v tla.

Skozi poletje sem šla,
s kakšno priložnostno zimo
ki z viharji pod krinko snega
nosila je v znanje zavito
resnico srca.

Zdaj pa znova stojim kot otrok
s svojo igro
pred polnim zabojem igrač
in grabim v naročje edino dobrino
s katero ne smem se igrat.

Le zakaj sem tako mirna
nihče me ne gnjavi
ne dogaja se nič strašnega

vstanem, delam,
jem, pijem,
hodim, pišem,
ja - ljubim se
(tako se lepo reče pravijo)
misli imam polne
groza - tv nanizank
pravijo da bo treba
tudi na dopust
le zakaj -
da bom vstala
jedla, pila,
plavala, hodila,
slikala
ja še - ljubila se.

Tisti dan je morje pljuskalo
skozi uho skale kot iz golide.
Tleskajoči udarci slanice
so pomikali pesek,
ta pa je neenakomerno
pokrival pošvedran klobuk.

Nartni jermen sandal
se je počasi sam odpel
in podplate je začelo narahlo gristi.
Obojestranska napetost
je v nekem trenutku tišine
vendarle zadihala v koristno sožitje,
zavest pa se je znova lahko
napolnjevala s pravo srečo.

Pregreta
medena
detelja
drobi
cvetove
na prodnat
breg.

Prijetnosti
tako
dišijo
in jih lahko
rumeno
posušimo
na stotisoči
pravljični
sapici.

Večer nad kavarno.
Blodi s presahlo glavo.

Kakor ogromen siveč golob pod mizo,
opreza za zadnjo dnevno luščino.

Pogoltno.

Globoko čez škatlasto obzorje
se zgoščajo ljudje.
V pregnetene sence.

Brez kože.
Brez usedline.

Danes tako pesknate.

Ležim pod odejo.
Slutim bližajoči se vihar.
Iz vetrne oaze bodo pridirjali kameleoni.
Spreminjajoč barvo mojega telesa
bodo v njem iskali sonca,
da bi dobili krila.
Nato se bodo zabubili na mojih laseh,v katere je ovito moje presihajoče srce. Vetrna oaza čaka. 

Nad tvojim veseljem krožijo ptice
s kljuni kraguljev
in s kremplji
zaritimi v obraz.

Čeprav se pokriješ z nasmehom,
poznam tvoj poraz.

Imaš ga na robu zatilja
prižge se v odtenku oči
negibno sedi ti v naročju
plapola med lasmi.

Samo za precejeno sled dotika oddaljeno.
Popoldne.
Pijansko navlečeno čez obledelo horizontalo.

V pomečkanem srajčnem žepu tihotapi celo nebo.
Ali pa trepetavo miluje izgubljeno besedo.

En sam otroški vzklik nižje.

Ljudje.
Hiše.
Drevesa.
V najožjem hlačnem zavihku presušenega granita.

Bil sem ti.
Nekoč, že davno.
Ob potokih sem lovil nasmehe zate,
sanjal sem o strasti mladih src,
ki je umrla brez razloga.
Sanjal sem o biserih na tvoji koži,
sanjal sem te golo, z vetrom v laseh.
In srečno.

Sanjal sem te upajoč, da vrneš se.
Oblaki so prekrili Sonce,
jesen in zima umorili sta poletje.
A jaz sem te še vedno sanjal.
Temne so bile te sanje.
Tako boleče, tako moreče...

Zjutraj so vse sence kamnite.
In utesnjene kocke
iz spolzke sredice tlaka, povsem mehke.

Oblivajoči koraki
sedaj postajajo ihtavi otroci.

Precejajo ploščate odmeve.
V krogle.
Elipse.

V pršeče cvetje nad kožo poletja.

Brez skladja.
Brez prileganja.

Govori počasi
skozi tiho simfonijo vetra
skozi pljuske valov
stiskajoče
ob skale mojega življenja.

Govori iskreno
skozi zaprašene vrtince peska
skozi grla mojih glasov
tresoča ob hihitanju bogov.

Govori mi
skozi tančico stkano iz oblakov
skozi ples obcestnih brez
skozi luč sijočo na betonsko plažo
skozi utripe valujočih mest.

Lepa… sem, baje…
Pravijo… da bi me. Tudi jaz, njega, njo, tebe, sebe. 
S strastjo, daleč naprej od konca.

Pravijo… da bi me. Hvala, tudi jaz bi... 
Le tisti mali glas se še upira: 
S kom bom pa dolga jutra pila kofe? 

S strastjo, daleč naprej od konca
bi gledala sončni vzhod brez besed. 
S tabo, ki me gledaš in vidiš z dušo.

Z ostrim nožem
so mi izrezali srce
in ga servirali
na srebrnem pladnju
Usodi, ki je ni.

posejem razmisleke 
odplavljenih ogorkov         
se razčetverjena pogrezam     
v polnost pregreh      
sesedam v mulju       
zloščenih
podočnjakov
gnetem zamaščene spomine
precejam možganovino    
požiram ostanke premetanosti 
gola se zlevim         
odrastem v rastlinjaku
prilepljena na vroče steklo 
zlezem v pestič

Trepalnice imajo
čudežno moč,
da odženejo misel
z enim samim zamahom.

In kadar ta vztraja,
mehko dvignejo zapornice
in s slanim viharjem iztrgajo sidro,
ki vrta v srce.

Dva metra, aktovka, kravata
in svetleče bela srajca
pod obleko zadnje mode
niso mogli skriti tistega
odmaknjeno prastarega pogleda,
ko si z največjim zadovoljstvom
namesto mleka tokrat
srebal kokakolo.

Čas beži,
Tbe še vedno ob meni ni.
Kako želim si tvoj dotik,
Na vratu čutiti tvoj izdih.
Da ob tebi zjutraj bi se zbudila,
Nate nikoli ne pozabila.
Tvoj objem si zaželela,
Sladke poljube bi ti vzela.

Gradil sem mostove,
sedaj podirajo se.
Izgubljal naslove,
ali pa izgubili so se.

Prijatelji stari,
že davno so odšli.
Prišel je njihov čas,
so se pomožili.

Zaključi se potovanje,
ko debeluška zapoje.
Dokler srce bo bilo moje,
v spomin zapisamo ime bo tvoje.

Veliko si mi dala,
več, kot kdaj boš sama znala.
Nikoli tega se ne boš ovedla,
ne bova za isto mizo sedla.

Nikoli o tem govorila,
drug drugemu v oči zazrla.
Brez čustev mimo hodila,
vrata pred nosem si zaprla.