Zahajš v moje
črnlo bele
svetlo pastelne
sanje 

Bil si one,
zdaj si sam.

Sam sebe vodim
v ravnotežje in mir
brez fanatizma,
ki je vhod v delir,
čuvam se straha,
premočnega suma,
on me ubija,
je hud kot vampir.

Gola, bosa, sama, stopa v obzorje.
zadnjič ga z očmi poišče in
milo, elegantno spusti se v črno morje.
Svetlikajoči sij pusti za njo mu, da ga razišče.

ne vem zakaj se tako lepe barve oči
prelivajo v neko drugo, megleno, iz preteklosti
sonce je izrabljeno,
morje izpraznjeno,
le tiha senca hodi poleg tebe.

Sama sebi - jaz
vsem vam - tista
tudi tebi - ista?

Ti sebi - ti
vsem nam - tisti
tudi meni - isti.

Ničesar ti ne zamolčim,
čeprav se zdi, da vse.
Vse, kar sem, vate položim
in v Pesmi najine.

Kaj človeka pripelje do tega da piše?
Valda prvo vprašanje: denar?
Je sploh na mestu tu kak komentar?

V objemu oknic
bezga vonj se vnema
prašni hrup razbrazdanega dneva
je pastel
in platno?
stkana spokojnost ga preveva...

Na dvorišču pod priprtim oknom
Hrepenim.
Kličem te.
Tvoje ime sklesujem v skodelico čaja.
Vezalka ljubezni ovita
čez vrat in čakam tvoj dotik.

Stopiti iz avtobusa
pogledati v razpokano fasado ljubljanske drame
čutiti destilacijo zmenka z Nietzschejem
v imenu rože
z delcem nabrekle kože lizati stopljeni se eterični vosek
ki zajadral je na konice divjih vetrov

Gibanje pospešeno na minus kvadrat,
se po pravokotnikih vrti, vrti.
Potovanje mušic,
neizmerljivih desnic in levic,
na sedlu slona slonijo - hanibalske podgane.

Nič ni težje kot si sam
sam sem si še nepoznan,
situacije razkrivajo,
kako sem res oblikovan.

Povsod so zanke in prepadi
nudijo se vse povprek,
kar je najmočnejše v meni
gre le telesu v slast in tek.

Vse je odveč okrog krivde iskanja,
zrno navade se na novo naslanja,
a vendar ko vre, tudi zrno razpade,
nove poteze in zlom te navade...

Pesem,
ki je ni.
Morala bi ven.
Tišči.
Ne upam si.
Času pustim,
morda
jo vzvalovi.
Do takrat pa
raste v meni
in...
boli.

kot uvenel cvet
se je zdrobila v prah
v prepihu
v neskončnosti
se je izgubila

če lahko
bi pobegnila
med sijaje zvezd
v naročje kril nebeških
kjer ni slovesa
in žalostnega padanja
korakov težkih

V neki oddaljeni prihodnosti
bom s prostim srcem
božala inserte preteklosti,
očiščene bolečine.
Za vedno.

Pisma nisem napisala.
Če bi ga,
ga ne bi odposlala.

Zato zdaj čaka prazna stran
in svinčnik top
na boljši dan.