Vsi smo skupaj v tej mezgi.
Vsi plavamo po tem umazanem stranišču.
V končni fazi je vse le smrdeče sranje.
Vsak drek sčasoma potone na dno.
Večina bobkov potone na dno že na začetku.
Včasih ima tisti zgoraj prebavne motnje in drisko.
Veliki šef se je zopet napil in pokozlal školjko.
Cepec, kdaj boš že popravil odtok?!
Smrdi še celo v kuhinji!

Moj um ustvarja sile,
ki me pólnijo z njim
ostane vsakomur neviden,
v resnici je prepoln širin.

Nihče ne ve, lahko le sluti
kaj se v mislih vse godi
vso to širjenje  razuma
je vesoljstvo nas ljudi.

Omamljen poljublja spomine
v vijolicah mestnih luči.

Svoboda tišine
in otrok je kralj.

Žebelj beseda na križu večera.

... pizda kok vas sovražim...
tiste malenkosti ki
mi pokvarijo dan
zagrenjeni ljudje,
ki ne dajo dlani,
temveč srednji prst,
pa še to ne,
ker so preveč hinavski.

eno samo besedo iz tvoji ust,
pa bom tvoja do konca,
do konca življenja.

in ko boš odletel stran,
bo tvoj pečat v mojem gnezdu
žarel kot nikoli.

V trenutku večnosti
je večnost trenutka.

V smislu pozabe,
pozabljen smisel...

V neskončnosti bolečine
pa - boleč konec.

Utrinjam trenutke spominov,
lepljive pijavke,
vladarice telesa.
Kradejo mi dolgočasje v dnevu,
zabolijo zloženi
v skladovnici preteklosti.

sončna soba me spravlja v obup
iztiska nejevoljo in srd
čeprav zaljubljena
v pravljično bitje
ne morem več.
IZTISKA možgane
pravi o inteligentnosti-
manjvrednostni kompleks.

Rodimo se
Vseznalci.
Potem pozabljamo.

Včasih je težko,
ko pozabim da imajo moji označevalci
v tvojih ušesih drugačne označence
in obratno
in so vse konvencije odveč
in se mi podirajo jezovi v zatilju in v pleksusu
pod neskončno težo nedolžnih čustev
in me naivno tesneje objemaš,
da še bojčeje bežim

Želim te tukaj!
Zdaj!
da razburkaš potlačeno fantazijo
naježiš telo v okviru nedotaknjenosti

z bosimi nogami stopam po makedamu,
ki me vedno bolj reže v stopala
in postaja mi vseeno
če me prepeže na polovico,
saj nikoli ne dobim drugega kot pesek v oči.
nimam moči za žalost,
moje oči ostajajo suhe
kot poletna zemlja,
le da zame dežja še dolgo ne bo

Moj svet je od zadnjič v Modro zavit;
Edino ti čutiš, kaj to pomeni.
Dolgo sem plezala po sivi steni,
Lovila Resnice, bile so privid.

pobrisala sem mizo
in preštela cigarete
zdaj pa sedim sama za šankom.
naročila bi si martini,
če ne bi bila sama sebi strežaj.
grozno kakšno podobo odseva prazen kozarec.

Rumena cesta
in srce pepelnik.

Nežno piha veter čez praznino.

Robovi zenic
v aprilskem dežju.

najina duša

Rekli smo, da je
to ˝ljubezen˝ (ko smo
sami sebe prepričali
in postali obsedeni),
ko smo začeli zapuščati
ljudi okoli sebe (še
tiste, katerim smo
govorili, da jih
imamo radi).

Na živce sem si že začela hoditi -
iz kroga čakanja ne znam pobegniti.
Čakam na sonce, na redke poljube...
pa da izpolnim lastne obljube.
Čakam na "mavrico", čakam "na maj"
in da se mi upanje vrne nazaj.
Čakam, da sama pojavi se rima,
čakam, da ven iz srca stopi zima.
Čakam, da ritem dobi pesem moja,
da končno postanem spet - Jaz, čisto svoja.

ni poti ki bi vodila
ni dežnika ki bi branil pred dežjem
ni stene ki bi varovala
ni pesmi ki bi uspavala
NI!!!
le ti si
sam