Si videla,
Včeraj te je iskal.
Si vedela,
Da se ne bo predal?

Čutiš, kako
Brezčasno te hoče,
Veš, da - po moško-
Vseeno ne joče...

NE IZREŽEŠ.
NE IZTISNEŠ.
NE ZBLEDI.
NE PREKRIJEŠ.
NE ZRADIRAŠ.

Dragi Slovenci, a ste na pravi frekvenci?!
Zakaj naša država
je takšna kot je?
Zakaj v parlamentu
le prepirajo se?

Zakaj ne storimo nič za to?
Zakaj se bojimo
vsega tako zelo?

Oh kakšna je država ta,
V njej se kar živeti ne da;
Težko je gledati vse prepire,
Še težje videti bodoče nemire.

Čas tiho teče pod oknom
če bi še kdaj šla spat danes
bi bilo to s teboj

Vem ne bi te smela izdati
ampak tisto makovo polje
res ni bilo za naju

Se izlila je beseda na papir,
kakor potok v reko in reka naprej,
in kot ko kaplja ki udari v morje,
nešteto besed je,
a le te so namenjene njej.

Je ljubezen vredna greha,
vredna solze, ki po licu zdaj odteka.

Je ljubezen vredna bolečine,
ki v dušo išče,
vleče v neskončnost globoke sinje jo modrine.

Življenje kuje svojo rimo,
včasih sanjsko,
včasih tako preprosto,
tako svežo,
tako fino,
da kot bi bistra reka v slap se zlila,
še zadnji dotik neba lovi,
preden udari ob tla,
kjer v večnosti se bo izgubila.

Lahko bile bi to le sanje,
prej nočna mora če vrjameš vanje,
okoli nas dogajajo strašne se stvari,
ta svet kot, da narobe se vrti,

senca soncu
strast
*
jaz tebi
past
*
veter ptici
ladja
*
sonce meni
ti
*

Oddvojil sem se od svojih misli
poniknil tja, kjer je srce
zagledam sivo vetrnjačo,
ki je predstavljala mene.

Skoraj nič se ni vrtela
scefrala sta jo čas in strah,
solza spoznanja je spolzela
po gubah lica kot zadnji dah.

Komu mar dušice,
ki ihte prižema k sebi
zadnji spomin na mamo?

Komu mar mame,
ki v jokajoč gine
pod kopitom slepca?

včeraj sem te še prosil,
danes mi zobje sami rastejo postrani.
mirno streljam svoje misli v luno
in čakam,
da se zruši, kot kulisa,
v noči brez zvezd.

v senci topov in ljubezni
prejšnje generacije.
v objemu kuščarjev.

pod mostom med tam in zdaj.
kjer zaljubljena srca poganjajo mlade kalčke.
kjer se pajki ljubijo s svojimi sanjami.

Je sonce položilo brado na
oblak, ga zasanja z melodijo
penečih valov, ki se podijo
za ribiško posadko zarana.

Kričeče galebe čaka mana,
ko sonce sanjari z melodijo
s pljuski žareča lica hladijo

Odgrnil sem vse zastore
in začutil v svoji sem celoti,
koliko gneva nosijo zemljani,
ker žive že tisočletja v zmoti.

V svoji želji pravega spoznanja
se mora najti v vsem le ravnotežje,
v  vsaki skrajnosti je bol opozorilo,
da se je človeštvo ponovno izgubilo.

Tudi Lipa sredi trate kakor okamenela je obstala,
s hladnim puhom prepojena, nema,
zazrta v nebo kot, da gleda,
kam usoda jo je pripeljala.

dilema 1/2

Polna glava nametanega drobiža,
ko zapira se oko se veter bliža,
nosi vonj po tebi mlada dama,
rad spoznal bi te a nisi sama,
zato preganja me dilema,
naj priznam ti ali zbrišem te iz sistema,
naj povem ti, da me ti si čisto prevzela,
naj raje grem,
pobegnem stran,
da vest ne bo trpela.

Mali popek,
nebogljen in sam zdaj prileze ven,
iz hladne zemlje kot uročen na plan uide,
konča prijeten zimski sen.