SEDANJOST NI NIČ DRUGEGA
KOT PRETEKLOST,
KI JO POŽIRA PRIHODNOST.

(Haruki Murakami, Kafka na obali
Shimimin, že enkrat prej...)

odkrivati poezijo

Ne boš me videl jokati,
veš, res ne bom žalostna...
Le včasih, za zaprtimi vrati,
se nekaj v meni preda.

Smisel bolečine
sploh ni poraz.
Razlago trenutka
prinese le čas.
Srce tvoje najmanj
sto sobic ima
in vsaj ena je
vedno
Izvir Upanja.

Tibet, ti center duhovne moči
ohranjaš v sebi trpežljivo ponižnost,
budisti in lame so duša lupine,
materialnega sveta, imenovane Kine,

Si enak duši,
ki daje življenje telesu. 

Hej ti, brez imena
take lepe oči imaš
zelene

Vedno sem hotela
v cerkvi

Vedno sem hotela
prepovedano

..v globine neznane,
kjer obdeluje si vsak svoj ključ,
posebne izreze si tam izdelujem,
da bom samega sebe lahko zapustil.

Žaloben dan na bregu Suhe struge.
A bistvena Ciganu je svoboda;
Lovil sem Žarke na prgišču proda,
Ognjeni bes me grel je kakor druge.

ti
in jaz
Nisva.

*
jaz
brez tebe-
Ne.

Kaj niso bile prisrčne
tiste preproste misli o ljubezni,
katerim smo verjeli na dotik?
(Kot dojenčki, ki se vedno
znova razveselijo nasmeha
svojih mamic, ker so
se tako navadili

Telo sem prikrojila v obleko zate
da se ti sladka ponoči prilegam.
Ne slišim več šklepetanja verig
in tokov rdečih rek.

Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
krik nezanega dekleta, ki je postala ženska,
ko se moč ljubezni spremeni v bolečino,
glas, ki nas je opomnil na minljivost časa...

Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
krik matere, ki so ji povedali o nesreči sina
ki je prizadel njo, nas pa se je dotaknil,
krik, ki še odmeva...

Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
Ključi od avtomobila so padli v jašek poleg avtomobila,
Krik, ki je prizadel samo enega,
Druge pa nas spravil v smeh, prebudil...

Ujeta lepota za zaveso
se z jutrom brez sonca prebudi
ob odprtem oknu zadrhti.
Pomlad se ujame za zaveso.

S čela v nosnice podrsi jutro,
svetloba se ujame na licu,
a grlica zagruli pesem srcu, 

Želim si da se ob tebi zbudim ker ti si moja sreča življenje moj dih moj jutranji žarek.

Zakaj mi strasti telesa
razburijo duhovni svet;
gledam njo, njene obline
si želim dotika, njen pogled,
takrat odpira se v meni
zmogljivost mojega neba
biti ljubljen, da bi ljubil,
ponižna želja za oba.

Izginjam, prekinjam,
v svoj glas se spreminjam.

Kako bom razložil
drvečim vlakom,
da me pot je vodila
k rjastim oblakom,
kako bom povedal