Kdo te bo ljubil,
draga princeska,
ko se za vedno
zaklene tvoj Grad?
Ko se zagrnejo
zadnje zavese,
kdo te bo gledal
in te imel rad?

Še so tolmuni,
da pustijo solzam prosto pot.
Še so zakladi,
ki neodkriti čakajo iskalce.
Še so poljubi,
ki v nežnem dihu zacvetijo.
Še so oči,

Morje potiho šepeta.
Morje upanja.
Spomadanske razprodaje
osiromašenih src.
Ljudje so
lepi.
Kupite!

zavidam parom
ki poganjajo mlin ljubezni
živijo dneve v nasadu vrtnic
čutiš tudi ti?
nevoščljivost pod klobukom ponosa?

postoj
le za hip
na okenski polici
kot sapica vetra
preden v nič izpuhti
v mojih dlaneh
kot vonj travniškega cvetja
preden se v zraku izgubi 

Rdečo šminko zalepila bom na tvoja lica
ljubiš to?
moje ali njene poljube?
poišči se v mojem peskovniku ženske
še vedno sem jaz
ista kot takrat ko šepetal si
balade o moji lepoti

velik je 4x4 metre,
poln umazanije,znoja,krvi,
veselje,prijaznost, notri ne smete !!!
notri se vsak za obstoj,nagrado bori,
pripravljen narediti vse,
da naslov obdrzi.

Vsake pomladi sem se veselila,le letošnja pomlad me spravlja v obup.

Le kje vse tisto veselje in radost, ki jo je ponavadi prinašala cvetoča pomlad. Le kje? 

Pod tuš si me zvabil
čisto počasi
kot imel bi staro modemsko povezavo
kot znajo šarmerji tvoje sorte
priliznjeno govoril
z jagodnim prelivom v očeh
veš...
sovražim sladko
gnilo sadje zakriva

Poštenost in vest
sta jim vodilo
kako prebroditi težave laži,
niso verujoči
so poslušni resnici,
ki se rojeva iz lastne vesti.
Kaj je vest drugo
kot božja iskra,
je tista resnica,
ki človeštvo gradi.

Le kje se lesketajo iskre sreče ?
Ali so vse potonile,
ker življenje je preveč boleče ?

V prehladnih stenah vrča,
bolečina zledeni
telo v sunku krča otrdi
po sivem licu... edina solza spolzi.

Ne morem se več pretvarjat,
kdo sem.
Ne zmorem, ker mi manjka
tisto, nekaj.

Nisem več mala pridna punčka,
ki sanja, kaj vse bo postala ko zraste.

Kako naj
odstranim črnilo, ki je umazalo sonce,
zbrišem z lune sivi prah,
premaknem oblake težke stran od zvezd,
spodim strašljiva bitja nočna?
Kako naj?
Nisem močna...

Ne grem se več.

Zavrnitve neuslišanih
Imajo vijoličaste veke
Na izstopni postaji jutra.

S škarjami časa
izrezujem spomin.
Ne da se, ne gre;
vrača se vame.
Si Bitje, spomin?

Hrepenim po tebi
kakor hrepeni presušena zemlja po dežju
želim se dotakniti tvojih ustnic
želim ubiti to bolečino
to samoto
ke grize celice duše po telesu

Človek hodi v svetlobi tega dne
senca hodi za njim
spremlja ga povsod
tudi ko se je zgodil ta kruti vbod
Praska stoka ječi krvavi
zvija se od bolečine
išče potešitev potrditev
liže si rano
definira izžeto življenje

Nočem vrača ob sebi
nočem da me razveseli klovn
ki je še sam žalosten

Nočem da oddideš
nočem samote za drevjem
kjer si izsrkal sladkobo iz mene 

On ne piše pesmi.
Ne berem popisanih listov,
saj pisem ne naslavlja name.
On ne kriči mojega imena
pod svodom večernega neba
niti ga soncu ne šepeta.