Slišim te skozi veter.
Lovim te v reki.
V jezeru valoviš,
se smejiš.
Objem dežja...

Tiho se zlivam s sozami brezupnosti...
Teža želja je skupaj z mano ujeta v upanju,
da cvet ljubezni ne ostaja nedotakljiv.

Sedim in premišljujem.
Prav nič ne obžalujem.
Veter piha.
Misli bežijo.
Kot listje v vetru poletijo.

Vreme je toplo
in na igrišču so prvi otroci

Pišem ti, draga mama
ker je danes tvoj rojstni dan
in ker sem sanjal tvoje težke nervozne oči
Spomnim se, bila si žalostna
ko sem ti rekel, da hočem leteti

Čudovit cvet.
Ves bleščeč, vabljiv!
Potem pa čebelica prileti,
da iz njega si sladki nektar pridobi.

Nekoč bo deklica od mrtvih vstala,
čeprav še sploh ne bo zaspala.
Vse bo spremenila,
kot bi se iz prahu vrnila.

Tika taka tika taka
čas beži.
Tika taka tika taka
um blazni.
Tika taka vrana kraka.
Tika taka človek spaka.

sreča je v tem,
da se ujamem, ko padam
ali
da se poberem, ko padem
ali
da ne boli, ko obležim.

Saj mi je sinička zapela balado
da te ne bo več nazaj
pa je moj sluh zaplenila
ptica roparica
in zaupala sem ji
ker lepše bilo je slišati

Očetje posiljujejo hčere in jih zapirajo v kletke
in nekako se vse cikla v pravljičnih motivih
motovilk in dvodimenzionalnih ekranov.

Spet dvigni krila ptica, poleti mi visoko nad oblake,
Da rod pozdraviš v pesmi, Slovence, vse rojake,
A ko letela boš, oblake sonce k sebi že bo vzelo,
Pogled prekrasen, v lepoti vsej te bo prevzelo...

Prerasla sem to mesto
in se s tabo znova
parazitsko vrasla v njega.
Živim. 

Kako je lepa, kot zvezdno nebo,
ki hladno predstavlja nevidno grožnjo.
Njene oči so polne omame,
ko noč in dan misli le name.

Ogenj je tvoje življenje,
V nič gre vse,
Ti pa še v smrti vidiš luč.
Smisel pada na dno,
vodi izgubljene Duše v blaznost...
Ti pa v rokah držiš vesolje.
Praviš, da si Ljubezen?
Večno iskanje si!
Samo to,
Bog.

Naj ležem nate!
vstopim vate,
zunaj vse pustim,
kar me veže
na življenje
zunaj sanj...

Si sam?

Sem tista, ki te želi presenetiti,
Ki te včasih žalostim,
Ki ti pokaže pot naprej,
Ki se s teboj veselim,
Ki upočasnim tvoj korak,
Sem tista ki te navdaja s pogumom,
Sem tista...

Glej, tu sem, prinesel sem ti rož.
Tistih, ki jih imaš rada,
Takšnih, ki me spominjajo,
Na najino prvo srečanje,
Nasmeh, ki si mi ga poklonila,
Takrat še nisi imela vtkanih srebnih las...

Spet češnje cvetele so v maju,
Stotero je pesmi, njih cvet,
A kdaj bo cvetela za naju,
Predaleč odšla si v svet...

Ko nežno bo cvetje medilo.
In veter pomladni zavel,
Polahno se v noč bo stemnilo,
Ob sebi bi rad te imel...