Vse čarno vprašanje dimenzij,
vlaka, ki je iztiril...

Obzorje čisto, a polno iluzij,
tvoje,
moje,
last ni važna.

Beseda prekmurska, težko jo razumeš,
Če od drugod si, če tam ne domuješ,
Je pristna vesela, njim razumljiva .
Iz besed, iz stoletja postala igriva..

Kjer Grad je vasica, na hribu stoji.
Enkrat na leto čarovnic gosti ...
A ko gostija z borom, veseli je dan,
Bor našel svate, to vidiš le tam...

Igrava se slepe miši,
iščeva in skrivava se v temi,
podnevi sanjava v strahu,
ker bojiva se noči...
bojiva da se ne najdeva, da se zgubiva &
potoneva v temnih korakih tistih senc,
ki ne dovoljujejo napak.

Prek širne ravnice, prekmurskih livad,
Štorklje letijo, okras rosnih trat,
Prisluhnil sem vetru goričkih hribov.
Kliče me sebi, spet kliče domov...

Le pesem podarjam, tam je moj dom,
Da te objame, prisluhni, postoj,
Pesem ljubezni, pesem srca
Najlepših spominov, kar jih ima...

Spet češnja cvetela bo v maju,
Na jasah bo tisoče rož,
Ljubezen prevzela bo naju,
Skrivnostna postala bo noč...

Opojne dišave na tratah,
Prevzelo žgolenje me ptic,
Toploto noči bo v maju,
Ljubezni čarobne bo mik..

Tam,kjer je zemlja,ki še v noč šepeče;
Kjer so gozdovi in Mura v noč šumi,
Tam je moj dom,rodno ognjišče,
Le štorklje v letu nad njim še bede...

Ko mi topoli v noč zašumijo
Gozdovi gorički mi spregovore,
Zemlja prekmurska še zašepeta,,
Pridi spet k meni,tvoja sem vsa.

O, ta pesem, nje beseda
mi je preplavila srce,
vzdih pomemben moji duši
pove, da še žive ljudje,
ki poznajo hrepenenja
mojih čustev in želja,
so kot reka z meandri,
da bi z bregovi dalj bila.

Roke se mi tresejo,
spet ruma sem dobil.
Divje misli me odnesejo,
že spet me je napil.

Le to mi gre po glavi,
ko ob kavi zjutraj
mislim vnaprej. 

čakam v molu
imam te v duru
življenje v molu
trenutki v duru
sanje v molu
srce bije v duru

Zaradi enega varati drugega...
Ko veš, da si ne zasluži...
Ko veš, da te ljubi...
Ko veš, da zate počne vse,
kar mu je v življenju sveto!
Drvi s polno sili v brezno
slepe ljubezni.

Kako en sam preobrat lahko vse uniči!!!
Trud, ki sva ga vlagala cel mesec v najino skupno srečo!
Kako ena sama iskrena želja sesuje cel sistem,
četudi ni izrečena iz oči v oči,
ampak je zgolj slutena!

Ljubi eden, ljubi drugi...
Biti iskren?
Si upati biti iskren?
Ob pravem času,
ko je še čas?

Kot solza polzi po licu
neizpeta mlada ljubezen.

Ko Julija je strta vse
od bolečine lastne
trnove ljubezni.

Ko ljubiš in si ljubljen,
se zavedaš,
da tega ne bi smel počenjati,
a počneš ravno to.

Pred lastnimi očmi
Ti zadnji vlak odpelje,
Piščalka se zakrohota v pozdrav,
A ti še čakaš.

Poet besed na enem kolesu,
kataklizmičen antijunak v svojem svetu.
Nihče, nikjer, vpet v realnost,
kjer človek živi in umira za največjo banalnost.

Ni važno kdo je prebarval stene moje ječe turkizno,
kdo je risal z jezikom po mojem telesu,
ni važno koliko sem jih zažgala v dlaneh,
koliko kristalnih spominkov, srčasto rdečih,
iz neprevidnosti razbila.

Najlepši si med mojimi stegni,
ko utripava čisto enak ritem
in je linija tvojega nosu
logični podlajšek linije mojih ličnic 

Ranjena ptica leži v krvi.
Oko ji zastira mraz -
peruti so se ji ob padcu polomile.