Morda ne takšen kot si pričakovala,
Saj je bila najina zveza računalnik, telefon,
Glas, ki naju je povezoval,
ki se je naju dotaknil,
moč najinih besed..

Teptam, ko hoče na plan
divja želja po tebi.
Kot plevel se tvoja bit
razrašča po vsaki celici
mojega telesa.
Zajedalec mojega življenja si,
pravi parazit.

Zamislek nad svetom.
Ljudje morijo.
Ljudje trpijo.
So podobni teletom?

Segam po svetlobi.
Luč je pred mano.
Jaz in ti- navadni lenobi.

Nič ne dosežem.
Ti si z mano.
Usodo tebi prisežem.

Moja pesem ne odmeva,
nemo v meni spi,
čisto tiho moram biti,
da se ne izgubi.

Tako majhna deklica,
Temnih las, rjavih oči.
Živahno je tekala okoli,
Z očmi iskala igračko...
Dimnikarčka, gumijastega...

Ni želje mi večje, da slišim tvoj glas,
kot dete, otrok, še bil tvoj korak...
v solzah proseče rotil tvoj je jok,
Pustite me k njemu, saj sem otrok...

Usodna beseda, ki imela je moč,
mi vzela je tebe, odšel sem v noč,
le tamkaj na sliki še vidim ti v obraz,
nič te ne izbriše, ne dnevi, ne čas...

S cmokom v grlu
in krčem v želodcu
ki ostane
kot ostane v nosu vonj
smrdljivih nogavic
kot nek spomin
ali opomin

Ko te res hočem,
samo zaprem oči
in počakam.

Do zdaj sem sebe le poslušat' znala
In nisem dobro vedela, kaj hočem.
Hlastala sem po tistem, nemogočem,
Previdnosti sploh nisem še poznala.

in tvoj sijaj
iz poteptanega dima
dviga se v negibno nebo

ker tako te ljubim
da bi zavpila
da hočem imeti to telo

Skrivališče, ki posipano s prahom tvojega je plemena;
blazno, temno, preveč temačno...

Gledaš in vidiš narobe, hočeš po sili drugačno.

Nikoli ne bom razumela sveta.
Nikoli dojela vsega gorja.
Nikoli uvidela vse lepote.
Nikoli spregledala vse strahote.
Nikoli se ne bom predala.
Nikoli v miru zaspala.
Nikoli ne bom dovolila,
nikoli, da bi se spremenila!

Nekaj me plaši,
nekaj je tam v temi.
Zagledam demonske oči.
Vame so zazrte,
bleščeče in široko odprte.
Nekaj se dotakne mojega obraza s hladno dlanjo.
A ko se zjutraj zbudim,
je ob meni le črno pero.

  Bela roka trdno drži pisalo ko piše,
ko drsi po starem papirju
in ko piše svojo zgodbo.
Beli most, ki vabi misli sanjača,
ki udejanja bolečino osamljenih duš,
kadar jih teži bolečina večne samote.

Bili ste, a nihče zagotovo ne ve
- koga ste poveličevali (in kdo je
molil za vas), danes bomo
molili mi (ker je meso
onkraj besede).

Čudovito, kot kristalno jasno nebo
se je lesketalo oko.
Strog pogled, da kar zmrazi,
pa vendar suma ni,
da notri zloba živi.
V srcu kuje mračen plan,
čeprav je polnoč mimo ni zaspan.

Na stolu sedi moja mati
njene oči so uprte v tla
vsa bleda je v obraz
poleg nje igram vlogo tudi jaz 

Vsa tiha in zadržana sedi
kot bi umirala svetnica
sončni žarki ji oplazijo obraz
mene pa je le spreletel mraz