Vabila so me vase žitna polja,
Zašepetale breze so spomladi,
Leteli bi metulji v moj med radi,
A ni bila še mehka moja volja.

Ne, želje mi srčne zdaj nihče ne odvzame,
želim si, da v pesmi spet me objame,
pesem o pticah naj spet zaživi,
pesem Prekmurja, ki v meni spet tli...

Spet nežne si ptice zdaj iščejo dom,
oči si želijo, da ugledal jih bom,
panonsko nižino, prekmurska polja,
vselej, vsa leta se vračajo tja...

Po mojih čustvih nihče ne bo hodil,
teptal k tlom toplino mojega srca
zdaj, ko vidim vse manj let pred sabo,
želim le mir brez vsakršnih želja.

Miru ni v bogokletnem govorjenju,
ki prezira sveti sij neba
horde živé brez notranjega reda,
priganjajo v odvisnost ostali del sveta.

Spet mineva noč brez globine,
ki jo imenujem smisel.

In enako hitro raste praznina.

Začarano strmenje...
morda spet v privid,
ki ti daje vse
in ničesar.

Po izmiku dotikom je jutro tiho in samotno.

Opazujem te iznad črnega zvezka zavita v varno zavetje črk. Rob platnice izrisuje rob tvojega vratu. Opazujem kako se dolga linija B-ja razveže, kako se odkrivljata J in U, kako se L in N poravnata v ravno črto, E-ju se upogneta konca za 90°, sredina odpade.

Najprej sem Jaz,
potem sem človek.
Nato mati.
Tolažnica,
ženska.

Prenašam misli na papir,
Ker v glavi ne zdržijo.
Besede, krivda in nemir
Tam, notri me tiščijo.

Sem le nekdo, ki dobro ve,
Da ni vse prav kar dela;
Boli me in težko mi je,
Ker te ne bom imela.

Kadar sta le utegnila
čez teden sta grešila
v mislih, dejanjih in lažeh.
Z besedami o teh stvareh

Trenutek bil je dovolj
večnost v njem sem iskala
trenutek, ko odpihnila sem brezčutnost
privabila dozo močnejšo
ljubezen

In zdaj sva tukaj na tej potki, hodiva počasi, lahko te držim za roko... Kar greva, naprej, v toplo noč... pod nama morje, točno kot takrat. 

Vsega sit hodim tukaj med grobovi,
A vsa kri zame se še ni prelila.
Mar Smrt je name čisto pozabila?
Prazna je noč, pomagajte bogovi!

Glejte, vi je nikoli niste prav
ljubili - hoteli ste jo preučiti
(torej izmaličiti in jo ubiti). Pa vi
sploh veste - kako vas ona ljubi,
kako vam vse odpušča (kot tista
ljubka naivna deklica).

Kjer je ljubezen močno prisotna
tam se modrost prerada mudi,
sredi vesolja je tisti center,
kjer Najčistejši nad nami bedi.

Pračlovek,
odpri vhod svoje jame
in povohaj zimo,
povohaj ledeno dobo.
Začuti ledene vetrove destrukcije,
v svoji umazani grivi.

Zbudim se.
Mraz me spreletava.
Je še tam na vratu moja glava?
Tam je kjer je bila.
Tam je.

V času mladostnih vzhičenj in želja
sem se malo s sabo ukvarjal,
oči so iskale nove poti,
a misli so potovale.

V meni je bila uskladiščena moč
kot v ptici, ki morja preleta
hormoni so delovali močno,
ojačala so jih dekleta. 

Sprašujem se vsak večer
ali si toliko jezen name
in več ne veš
da te imam rada?

Večer je
ne vem koliko sem stara (mlada)
vsekakor še mladič
mama je v večerni šoli
oče me ujčka na kolenih
in sprašuje: Čigava si?
Odgovorim: Očitova ubica.
Zadovoljno prikima.