Ko bomo vsi morali gledati
epizode Velikega Brata,
ko bodo stali v vrsti,
da bi postali srečneži,
ki jim bo kamera vstopila v dušo.
Izbrani.

Včasih sem še zmeraj pesnica-
mala naivna podarim ves drobiž brezdomcem-
idealistka ne rabim denarja;
samo ljubezni in sonca,
da moje prezrte klorofilske celice tvorijo življenje.

spočeto dete sanjam te.
Z dotikom misli
božam še neoblikovane ročice, nožice.
Misel nate
čarobni eliksir svilene kože
izdaja mojo srečo

Na kožo mi ležeš
Kot težek izpuh
V mojih ustih si zver
Žejna v grlu

Nekdo poslal je na ta svet,

le zato ker ni dovolj bil zanimiv,

ni dovolj bil lep,

žensko,

katera kot poslana od boga,

le velika sreča,

mati ter boginja celega sveta.

Noč,

spet noč pred mano tiha,

v tišino je zavita,

nemega strahu je polna bolečina,

skrita v srcu najinega zadnjega dotika.

Zaman zdaj čakam nate,

nate draga moja,

bolečina mine ne z obzorja,

ko se luna rahlo dviga,

namesto sanj v meni up umira,

v glavi bitka, ki podira,

vse kar midva skupaj sva gradila.

Hvaljen Janez Pavel Benedikt, Gospod vesolja,
da nisi opazil tega mojega majhnega mozolja.

Sebe sem dala, tebe jemala,
pila sem, kača me je zapeljala.
Izmed vseh grehov,
je bil tole eden mojih največjih uspehov.

Nasmehu sonce še zavida,

ob pogledu nebo se skrije,

beseda mila kot od vile se izlije,

v cvetoče polje, življenja polne energije.

Dve ptici skupaj
ne moreta leteti.
Težka megla je,
trmasto vztraja tukaj.
V tebi pa barva morja.

vrtiš se v kolesju časa
ujet v past le tvojega Jaz
ne dopuščaš osmisliti Midva

zaznavaš čar minljivega
dihaš vonj moje kože
vpijaš ustvarjeno
v kapljicah potu

Kdaj bom dozorela
svoji interpretaciji svobode
se užgala po plečih se pognala
v dir kot zadnji ponoreli konj

Marsikdo se radi trme
do drugačnega zapre,
razmišlja si o svoji jezi,
zakaj v njemu rado vre.

Tako: zdaj vstanem
in grem.
Korakam, nato tečem,
se ne ustavim,
nočem, ne smem.
Naprej grem!

Nekje na obrobju (v skritih krogih)
se že dolgo šušlja - da so med vami:
ste jih že videli? (Seveda ne
- nosili so maske.)
Ste jih vsaj slišali? (Le kako
- bili so samo odmevi.)

Melodija, ti oživljaš
zatrtost temeljnih frekvenc
prebujaš vse sedaj v meni,
otrplost čustvenih potenc.

Prevzemaš v meni vodstvo,
odklepaš tisti del srca,
ki ga je hotel zase Ego
izženi zdaj ga iz gnezda.

Pomisli nanjo, ko boš zjutraj vstajal,
ki sebe ti je enkrat podarila
in nekaj v svojem bistvu je ubila
zato, da ti bi dalje stal in vztrajal!

Mesojedec, karnivor in lovec!
Nisem splezal na vrh prehranjevalne verige,
da bi jedel solato.
Mesojedec sem.