Osrečil sem jo,
to mi je v veselje.
Nikoli vrnilo se mi ne bo,
njena sreča me zapelje.

Zaradi nje sem tudi jaz,
še kar dobre volje.
Čeprav mi ravno ne gre,
nimam dovolj energije.

Blizu sva si,
kot lahko sta si blizu,
moški in zenska,
brez seksa.

Mati in hčer,
krasen večer.
Moške sanje,
ne dejanje.

Na delu tak primer,
vsak dan prepir.
Meni v zabavo,
dekletoma v navado.

Besedni dvoboji,
za tiskarskimi stroji.
Verbalni spopad,
zajame ves besedni zaklad.

Realnost je prava,
sanjarjenje ubija.
Tam še svinec plava,
potrebna je terapija.

Ljudje z bujno domišlijo,
baje, lažje živijo.
Ne vem, če je to res,
resnica verjetno, je nekje vmes.

Meni isto se je zgodilo,
takrat se mi je posvetilo.
Zgodbe napletene v moji glavi,
niso na poti pravi.

Težko bom razložil,
zakaj sem to storil?
Čemu sem bil tiho,
nisem led razbil?

Spoznal sem te pred leti,
pred dolgimi šestimi leti.
Preklinjam tisti spomladanski dan,
ko sem te srečal v Etisovi kleti.

Dolgo čustva sem držal v sebi,
nisem želel razmišljati o tebi.
Trdil, če ne bova govorila,
moja glava se bo umirila.

Moje pesmi bereš,
nočeš slišati za me.
Naj bo tako,
sram naj te bo.

Bodi s tistim debeluhom,
tudi ti boš ovenela.
Prenajedla z belim kruhom,
in postala debela.

Pred ogledalo se postavi,
oglej se, si popolna.
V življenju ni vse logično,
izbrala si tega klovna.

Mladi in nedolžni
za puško so prijeli
in se zvesto zavzeli,
da svojo domovino
vdano bodo branili.

So jim orožje v roke podali
in na fronto v krvave boje
jih poslali,
se mnogi nikoli niso vrnili,
a nekateri za vedno
ostali so invalidi.

Nedolžni ljudje
so pred okupatorji trepetali
in marsikatere sramote požrli,
da svoje otroke
so zaščitili
in težko od njih so se ločili.

Tiho, tiho in počasi
so moje poezije
se prelivale v melodije,
nežne in rahlo šumeče melodije.    

V otroštvu sta se spoznala
in pri petih letih prvi pljub dala,
a takrat še čiste ljubezni nista poznala.

Deček ji prisegal je,
da rad jo ima,
a deklica njemu,
da z njim se lahko sam igra.

Žalostno je
moje oko,
ko videlo več
ne bo tvojega nežnega
obraza in tvoje lepote,
ki me je oslepila,
da žalostno oko moje
ne vidi več.

Žalostno je moje oko
in v preteklost,
sanje in iluzijo zazrto,
da skriva solzo,
ki po licu mi bi polzila,
a srce moje
trpi in joče še
dandanes za teboj.

Žalostno je moje oko…

V sobi sto tri
nekoč sva
se ljubila le jaz in ti,
brez vsakršnih skrbi,
da bi nas videle
kakšne oči.

V sobi sto tri
sem ljubezen ti
izkazoval
in vse tvoje
strasti spoznal,
a nisem verjel,
ko si mi rekla,
da njega si prevarala.

Cordoba.
Zarjavela in stara.

Mašina črna, kilometrina velika
in luknje v mojih odbijačih.
Čeprav poznam vse trike,
nikdar ne registriram Cordobe.

Na avtocesti, v vetru
mašina črna, brzina velika.
Smrt me pričakuje
na sedežu v Cordobi.

Joj, kako spolzka je cesta!
Joj, moja vrla limuzina!
Joj, ko me smrt pričakuje
na sedežu v Cordobi!

Cordoba.
Zarjavela in stara.

Odhajam še nocoj,
da za seboj ne puščam
sledi in da nihče več ne ve,
da moje srce trpeče in umirajoče
nekje daleč v tujini še živi.

Odhajam še nocoj in le
kovček spominov in bolečin
odnašam s seboj, da ne puščam
sledi, da moje srce po domu hrepeni.

Odhajam še nocoj v svet širni,
da skrijem se pred očmi in spomini,
ki so me boleli in da se za vedno moje srce umiri.

Odhajam še nocoj
brez laži in brez vsakršnih sledi.

Glej, gledam na te,
moja draga vas domača.

V jeseni rjava,
pozimi bela,
v pomladi zelena,
v poletju rumena,
pa še vedno moja
draga vas domača si.

Pogled, nate je osupljiv,
prepričljiv,
pa večkrat tudi pretresljiv.

Nocoj na plano lun'ca
je prišla
in razsvetlila
temno noč,
da bil sem ves
pesniško navdihujoč.

Vedel sem,
da nocoj mi bo
priskočila naša
lepa bela Lun'ca na pomoč,
da pesem
tekla bo in Lun'ca
ideje na list prelila
ter roka moja
novo poezijo sestavila.

Ti si moja jetnica,
ki v zlati kletki boš ostala,
da bi vse moje
strasti in ljubezen
izpopolnjevala
in nihče
iz te zlate kletke
te ne sme krasti,
ker si le moja
in le meni pripadaš,
saj si moja jetnica
v zlati kletki
in nihče naj te ne krade,
ker še dolgo
v njej boš ostala
in vse moje strasti
ter ljubezen izpopolnjevala.

Oh, ta spomin, na rodni kraj,
na mater, na očeta,
na brate in sestre,
na vse prijatelje spomin ostaja.

Nežna kot poročna
tančica ga obdaja,
da ne zbledi,
da se nikoli ne izgubi.

Iz jutra v jutro mi nagaja,
spomin, v katerem srce
se mi poraja,
solza kane, spomin ostane.

Prvo jutro
se je rodilo
in kraj naš
v meglo zavilo.

Sonce je vzšlo,
a prvo jutro se je
prebudilo,
da se tvojega
imena nisem niti
spomnil,
a kaj ko kmalu
nazaj te je pripeljala
žalost.

Vedel sem,
da jaz brez tebe
več ne morem
in moral sem slišati
jok svojega srca,
ko prvo jutro brez tebe
se je prebudilo.

Kaj vse bi človek dal,
da še enkrat se rodi
in življenje preteklo v novo spremeni.

Eh, da imam dve življenji
in spremenim vse,
kar napačno bilo je.

Eh, da imam dva življenja,
da vrnem se na začetek
in življenje svoje spremenim.

Da imam dve življenji
vse bi dal,
da še enkrat isto ljubezen
bi spozbal,
a le da ljubezni in sreče bi bilo
in ogenj ljubezni ne bi ugasnil.

Oblačil sem jo s pogledom
kot sonce s toplino njeno telo
iz njenih lic mi je rdečica
nemo izrekla isto željo.

Prelep občutek povratne želje
je izžareval iz naju kot zov
in sporočal je bližnjim silam ljubezni
kot rečni tok ločenih bregov.

Oba v večni dušni pojavi
doživljava ta stik kot enkratni čar
sprejeta v vrtinec vibracij vesolja
sva kot bregova, ki ju živi val.