Spomin zaplava v tisto noč,
ki mi nasula zvezdic je prgišče,
ko najini zaviti cesti,
našli isto sta križišče.

Vse tako je kot nekoč,
iste ceste in poti,
iste sanje, obljube in strasti,
le nasmeh ne, odkar te ni.

Zelo preprosto te nečesa prosim:
naj skrito bo vse to, kar sva počela;
ker ne boli, da te ne bom imela,
kot nekaj težkega, kar v sebi nosim!

Obišče me
dekle iz sanj,
ko počasi in veselo-
se umakne,
še malo proti klopi,
rjavi,leseni,stari...
in nazadnje
v dišeči jopi
se skoraj me dotakne

Sonce lepše mi zasije,
Ko pomislim nate.
In zato besedo - Sonček
V srcu hranim zate.

Bila je čudno dolga noč
v njej sem buden umoval,
kako različni smo med sabo
nihče se ne bi žrtvoval.

Vsak nosi v sebi neko znanje,
ki mu dano je bilo
dobil ga je le toliko,
kolikor bo potreboval.

V skrajnem dometu mojih oči si bila
ženska, polna stvarne medečine,
tiste žlahtne, zlate, zame.
Takrat sem te imel.

Sončni žarek! Stojim ti nasproti in k tebi vse bližje prihajam, kljub temu, da se še vedno daleč od tvoje topline nahajam; bilo je megleno bilo je deževno mislil sem, da nosim marelo,

Dovolj mi je trenutek, ko skozi okno pogledam in povrne se mi dolgo pozabljen občutek, čustva,ki so v meni zamrla, zdaj,ponovno se odprla,

Greva ljubi,
naj se najini telesi
zlijeta v val
in duši v eno.

kje si
ko te v srebrni noči iščem
okoli sebe tipam brezmejen prostor potiskam glavo pod najino

rjuho polno tvojih in mojih izločkov izlivov dišečih drobtinic kože in posušene krvi

Neko vprašanje se mi zdaj poraja.
Ampak prav dobro vem, edina nisem.
Danes spet neke čudne stihe pišem;
Grem stran od tipk, a tale misel vztraja.

Vrtnica ljubezni,
Ima trne boleče,
Zakaj rdeče?

Sem ti že rekla
da je lepo
če mi rečeš
ljubica

Ponižaj svoje ustnice k meni
Ne maram usmiljenja v tvojih očeh

Ko tako blediš - odhajaš,
vsaj enkrat se ustavi...in ozri,
prisluhni - kako sistem ti govori
(ko diskurz tiho zašepeta):

So rekli:
Je Bog! Pa tudi Satan je!
Je plus, pa tudi minus je...
Matematika.
Razumi!
Ničla je!

V času mladostnih vrvenj
se je v meni vse spremenilo,
kot roža iz mehke zemlje
je neznano čustvo vzklilo.

Med travniki ih drevesi
so se pasle moje oči,
ko je v jutranji rosi
nabirala s tekom moči.

Noč ozvezdij polna
nagovarja mi telo,
naj né bo nikdar samo
naj najde čim prej njo,
ki jo tu nekje v bližini
zazrto v nebo
prešinja ista misel,
samo v dvoje je lepo.