Nikoli se ne nasmehneš
drugemu.
Niti sebi.
Kako naj gledam,
da bom videla
tisto
v tebi?

sanjal sem da je mesto gorelo
bil je ogej visok kot nebo
strehe so kazale svoja gola rebra
vse črne...

V mojem objemu,
na mehkem vzglavniku ljubezni
zaspala je brez vseh skrbi.
Ritem srca je melodija,
ki najlepše igra
v njenih ušesih in za njo.

Veličastni mlini na veter ali veste kaj vas naprej žene?
Vetrovi topli kdo vas greje?
Kot počasni velikani,
s premraženimi rokami iščete zavetje.
Primankuje vam topline.

Imam eno! Pravijo da je prava!
Mogoče to pravijo tisti, ki mislijo da je krava?

Je res da družba naša ne tolerira?
Je res da družba naša le terorizira?

Bila je noč in težek dan
Se je kot mastna in lepljiva tvar
Plazil za menoj ko na Borisa me spomnil je detajl
Štirje so ob cesti izpijali do dna
Rjoveli na življenje in se lomili do tal
Za drobiž
Spomnil sem se na njegov temen izraz
Na besede polne bridkosti in težke sodbe
Spomnil me je pesmi ki stalno jo je pel

Nekje med popolnim ujemanjem
in prepadom razlike sem se odločil
za popolno predanost tebi.

Osmišljaš trenutek in omogočaš spoznavanje
sveta onkraj meja obstoječega, hkrati
pa predstavljaš nov svet sama v sebi.

Vpijam se v trenutek samote,
rdeče oči in nerazpoznavne kretnje
besede počasi izgorevajo
pepelnate linije nepomenske
lebdijo pod mojimi prsti 

Zakaj pišeš nedokončane romane?
Ne kupim te več -
Videl sem tvoj doprsni kip,
Tudi nedokončan.

Veš, kaj bi rada tebi govorila?
Oprosti mi za vse prihodnje čase,
Dovoli si, da misliš najprej nase,
Na to sem te že kdaj opozorila...

Brezčutna misel jih je prevzela
gledajoč divjanje dvoje moči,
za svoje življenje sta se borila
vedoč da kri, ne umirja ljudi.

 POLNI SMO VEČNE ZASPANOSTI
UTRUJENI OD PRIČAKOVANJ
NESREČNI V SREČI

POLNI SMO SIVINE
OBLAČNI S PADAVINAMI
IN NE VIDIMO MAVRICE
KI SE ZRCALI V OČEH

PO DEŽJU HLAPI VROČA ZEMLJA

Še dobro
da te ni,
o, bog...
Ker drugače
bi te
v sebi
morala ubiti.

Zakaj
zdaj Modra pobledeva v Sivo,
se Rumena ne blešči igrivo?

Le zakaj
Rdeča umira v Belo
in zakaj Zeleno je zatišje vzelo?

Bile so sanje nekih ljudi,
ki več ne sanjajo,
bile so misli neke peščice,
ki več ne misli.
In tam nekje človek,
človek brez moči,
da bi sanjal,
da bi mislil,
da bi živel.

Razbite misli,
mrtvi viharji;
hladne visli,
mogočni stražarji.

Utrujena od bolečine,
utrujena od življenja,
ležem spat.

Za mizo sama sedim,
kadim.
Plamen svečke osvetljuje
moj obraz.
Moje misli vsepovsod,
pa vendar nikjer.

mnoge izgubljene ljubezni
ostajajo take...
izgubljene, pozabljene.
moja ostaja
za vedno v meni,
tako izgubljena je,
a večna.